Polšji tango

Priselijo se iz bližnjega parka, se ugnezdijo nekje pod streho in razsajajo, da je kaj. Mene to niti ni motilo, pa kaj, na cesti je hrupen promet in sosed že od pomladi žaga drva s cvilečo motorko, ki para ušesa, pa vseeno preživimo. Pa ne bi klinčevih polhov!

»Si pa res neizobražena,« rjove cenjeni soprog, kadar poskušam braniti te nadležne, ampak ljubke živalce. »Prevrtali bodo izolacijo in pregriznili vso napeljavo, pa boš imela,« se dere na frekvencah, ki jih človeško uho skoraj več ne zazna. V resnici je to bojni krik. Letos se jih bo pa čisto zares znebil!

V prejšnjih letih se je pretkano hotel pridružiti polharjem, kar nekako pomeni, da naj bi nadlego pod streho skuhali in pojedli. Uprla se je vsa družina, pa tudi polharji so spregledali, da ima precej hudobne namene. Potem si je vtepel v glavo, da bo z njimi zalagal domače restavracije, polšja obara je menda slovenska nacionalna jed. Problem je bil seveda polhe ujeti, kar je precej težko, ker so zaščiteni. Pasti ne prodajajo, strupenih vab za miši in podgane pa nočejo žreti. Zakaj bi jih le, ko pa imajo naše grozdje?

Morilska sla cenjenega soproga narašča iz leta v leto in je postala tako huda, da smo letos zamenjali streho na prizidku, čeprav je bila še sorazmerno nova. Premaka, je ugotovil cenjeni soprog, v isti sapi pa je dodal, da imajo polhi gotovo gnezda pod strešniki, kjer je steklena volna. Torej so prišli mojstri in že dan pozneje smo imeli novo, sodobno streho, v kateri ni bilo niti milimetra prostora za nobeno žival. Opozorili so nas, da panelne strehe nekaj časa nekoliko pokajo, preden se lepo namestijo. Prav, sem vzdihnila, pač, naj pokajo. Ampak tisto, kar se je začelo dogajati popoldne, je presegalo vse meje. Slišati je bilo, kot da po strehi dirka četa krepkih dedcev. Telefonirala sem krovcu in se pritožila, da se bo prizidek s streho vred vsak hip sesedel, tako ropota. Dajte no, je rekel in pridivjal k nam. Posedel je v dnevni sobi, nekaj časa je bil mir, potem se je pa spet začelo. Stekli smo ven, ampak na prizidku ni bilo videti nič. Zato pa je s tramov na podstrešju viselo sedem repov. Polhi, ki so besno ugotovili, da ne morejo več v staro domovanje, so se nameravali vseliti v hišo, ampak prostora med tramom in zidom je bilo premalo. Krovec je prasnil v smeh. Kmalu si bodo razširili vhod, zato pa so glodavci, je pojasnil.

Mislim, da si bom nabavil orožni list, je rekel cenjeni soprog popolnoma mirno. Kar je pomenilo, da je z živci čisto zares na koncu. Živo sem si predstavljala najdražjega, ki strelja polhe, medtem ko vsa soseska trepeta za svoja življenja v zakloniščih, kajti kroglo menda nese precej daleč, vsekakor pa čez ograjo k sosedom. Zato sem se zatekla k ljubemu internetu in brskala po najnovejših nasvetih, kako ugnati polhe. Najbolj me je razveselil možak, ki je svetoval, naj namočimo sadje v šnops, polhi se ga bodo napili in jih bomo z lahkoto polovili. Smo poskušali že lani, pa se ni posrečilo, polhov ni bilo blizu, zato pa se ga je temeljito napil sosed, ki je pripravil vabe.

Najkoristnejši nasvet je – glasba. Na podstrešje sem nesla radio in zdaj je tam celodnevni koncert, od klasike pa do partizanskih pesmi in plesne glasbe. Polhi namreč podnevi spijo, zbudijo se šele pozno popoldne, in če nimajo miru, se odselijo drugam. Upam, da je to res, trenutno pa imam občutek, da plešejo pod streho – tango.