Poletna scena
Vsako leto se veselim oddaje Poletna scena. Sicer bi veliko raje videla, da bi bila na spored umeščena pred Odmevi, ne pa tako pozno, čeprav se lahko morda ravno zato kdaj iz kakšnega dogodka, na primer koncerta, oglašajo v živo.
Gre za zelo razgibano in sproščeno oddajo, a nikakor »rumeno«, ki se posveča vsem mogočim umetniškim zvrstem in kulturnim dogodkom po vsej Sloveniji in dlje. Všeč mi je prav to, da se ne osredotoča le na ljubljanske dogodke (čeprav jih je zagotovo največ in so najbolj odmevni), ampak se novinarji odpravijo tudi na majhne, lokalne prireditve, včasih res kam bogu za hrbtom.
To je dobro tudi zato, da smo Ljubljančani kdaj opomnjeni, da obstaja tudi življenje, in to včasih zelo zanimivo in lepo, zunaj glavnega mesta. Za razgibanost oddaje poskrbijo z gostom v studiu in različnimi prispevki – reportažami, intervjuji, napovedniki, portreti, oglašanji v živo …
Poletna scena že nekaj let dokazuje, da se zna tudi nacionalka odmakniti od suhoparnega in strogega poročanja. Da zna ustvarjati kulturno oddajo – in to vsak delovni dan –, ki si jo gledalci z veseljem pogledamo in nam ob njej ni prav nič dolgčas, čeprav nam morda tema kakšnega prispevka ni najbolj blizu. Vsako leto si želim, da se oddaja ne bi končala s poletjem.
Tistih nekaj minut, ki jih ima sicer oddaja Kultura, je premalo za kaj več kot stroga poročila o nekaj izbranih dogodkih, kar ne more biti tako zanimivo, kot so lahko zanimivi prispevki v Poletni sceni.
Objavljeno v reviji Vklop / Stop spored št. 30, 25. 7. 2019
