POKOJNO TRUPLO GOSPE TAŠČE in ustanovitev skupine 312-860. Halo blagajna!

Drugič sem videl Pariz, ko sva se z Aljošo, »spačkom« in velikim pečatom francoske ambasade na vabilu odpeljala na oglede teatra. Vabilo je bilo poslano kot znak zahvale za režijo študentske predstave, ki smo jo uprizarjali v skupini, sestavljeni iz kolegov gledališkega obrobja, ki z menoj vred niso spraševali za honorar. Vsa moja gledališka prizadevanja do današnjih dni gredo namreč iz našega družinskega žepa. Morda bom to pozneje kdaj pojasnil, za zdaj sem deloval čisto amatersko. Taka je bila tudi moja prva gledališka skupinica, v kateri so bili Kristijan Muck, Alja Tkačeva, Brane Ivanc, Majda Grbčeva in Lenča Ferenčakova. Nastopali smo v francoščini, zgodilo pa se je takole. Lepega dne me je poiskal univerzitetni profesor francoščine in me vprašal, ali bi bil pripravljen režirati za njegove študente in francosko govorečo Ljubljano, Feydeaujevo enodejanko »Pokojna gospejina mama«. Ker nisem znal francosko, sem režijo pod pokroviteljstvom francoskega centra prevzel pod pogojem, da se seznanim z besedilom v grobem, slovenskem prevodu. To se je res zgodilo in igrico smo kmalu z lepim uspehom uprizorili v Šentjakobskem gledališču. Z njo smo gostovali tudi v Zagrebu in Beogradu, povsod z uspehom. Navedeni igralci so odlično govorili francosko. Kako se jim jo je uspelo naučiti, nisem spraševal. Precej nekdanjih gimnazijskih dijakov je v tistem času govorilo francosko, saj je bila v tistem času na klasični gimnaziji profesorica za francoski jezik, gospa Sajetova, ki je bila znana po tem, da je proizvajala imenitne francosko govoreče kadre. Pokojnega mlajšega brata mojega sošolca in prijatelja Evgena Ivanca, Braneta sem kot poklicnega igralca malo zakrivil tudi jaz s tem, ker sem njegovemu očetu v Sodražici, kjer sem bil na obisku pri Evgenu, potrdil sinov igralski talent. Brane je, če me spomin ne vara, nekaj časa preživel v Franciji, kjer je v neki tovarni ali večji obrtni proizvajalnici parfumov preizkušal njihove vonjave

Tako je nastala skupinica, s katero sem začel pod telefonsko številko blagajne Šentjakoba 312-840 razmišljati o tem, da svoje gledališke fantazije in izume uresničim prav v Šentjakobskem gledališču, ki je bilo lepo opremljeno, imelo je svojo gledališko delavnico in dovolj električne opreme z izvežbano ekipo amaterskih ljubiteljev. Okrog sebe sem zbral skupinico manj zaposlenih ali igralsko nezadoščenih kolegov, ki niso spraševali za plačilo. Jedro skupinice, na čelu s Kristjanom Muckom, sem že preizkusil v Mali Drami z Arabalovim »Triciklom«, manjkalo mi je samo še besedilo.

Z Aljošo, ki me je spodbujala v mojih gledaliških avanturah, sva po ne vem kakšnem naključju naletela na Ajshilovega »Prometeja«, ki je ravno v novem prevodu profesorja Gantarja izšel v Kondorjevi zbirki Mladinske knjige. Ojunačil sem se in pisal profesorju, ali ga dovoli uprizoriti, ne da bi zanj moral plačati avtorstvo. Odgovor profesorja je bil nadvse prijazen in pritrdilen. Mimogrede, gledališki list in nekaj fotografij še imam, kar lahko potrdi, da je bila ta predstava skupine 312-840 uprizorjena pred Peržani v Mladinskem gledališču. To lahko potrdim s fotografijami in gledališkim listom, ki bo natisnjen v knjigi spominov Alje Tkačeve, ki je v pripravi. Alja je takrat v tej naši predstavi igrala boginjo IO v družbi Kristjana Mucka, ki je prevzel vlogo Prometeja.

V tej postavitvi sem ponosen na nekaj izumov, ki sem jih na novo uvedel v slovenski gledališki prostor. Najprej to, da sem razbil grški zbor na posamezne, lahko tudi ženske osebe, kar je bilo kmalu nato uporabljeno v »Oresteji« ljubljanske Drame, in da sem vztrajal pri ideji, da naj slikarji pomagajo pri uresničitvi scenografije. To je bilo nakazano, sicer v manjši meri, že s slikarjem Janezom Bernikom, ki je na Odru 57 v Križankah izdelal sliko ptiča v manjši tapiseriji, viseči na steni odra, in Draga Tršarja, ki je prevzel scenerijo v Smoletovem »Krstu pri Savici« na velikem odru ljubljanske Drame. Tudi Jakob Savinšek je uporabil nekaj elementov pri Kozakovi »Aferi« Odra 57 v Križankah, to je pa tudi vse. Jaz pa sem prav v vsaki predstavi, ki sem jo režiral, prosil kolege slikarje za njihovo likovno pomoč. Vrnimo se k »Prometeju«, pri katerem so sodelovali kar trije likovniki. Janez Lenassi je zgradil osnovno, leseno ogrodje za človeško lobanjo v velikosti sedem metrov, Jože Tisnikar pa je izdelal sliko, veliko dva krat dva metra, ki sem jo vsadil v to glavo, kot trepanacijo. V medprostoru se je uporabljala za prihode in odhode zboristov in solistov. Z njeno velikostjo sem imel nekaj časa težave. V stanovanju nisem imel stene, da bi jo dostojno obesil. Nikakor nisem mogel ugotoviti, ali je ta ogromna poslikana površina, na katero je Tisnikar naslikal nekakšne velike spačene glave, kulisa ali umetniška slika. To vprašanje sta pozneje, po ločitvi, reševala Aljoša in najin sin Rok. Kot slišim, uspešno. Ker Jožetu Tisnikarju takrat, leta 1965, nikakor nisem mogel dovolj nazorno prislikati Prometejeve usode, sem mu svetoval, naj si za vodilno misel Prometejeve panike in groze zamisli potres in tako je tudi bilo.