Podnebje v času norega decembra

Tam se bo najmanj dvanajst dni gnetlo 30.000 delegatov iz 189 držav! Med njimi prednjačijo Gvineja s 406 delegati, Kongo 237, Slonokoščena obala 208, Sudan 172, Senegal 171 in Nigerija s 142 delegati, kar obeta hudo strokovno razpravo. K temu prednovoletnemu žuru bodo prispevale tudi dnevnice delegatov v višini nekaj manj kot 200 evrov. Vtis o resnosti konference naj bi popravila izjava izvršne sekretarke OZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) Patricie Espinoza: »Letošnje leto bo zelo verjetno med najtoplejšimi štirimi v zgodovini!«

Ker bolj verjamem geologom in astronomom kot računalniškim modelom, sem klimatski skeptik. Svoje nazore, ki jih utemeljujem na poštenih znanstvenih raziskavah, sem večkrat tudi objavil in na lastni koži občutil, da je enostavneje biti vernik kot pa javno izražati dvom v astrološke napovedi IPCC. Te padajo kot pokonci postavljene domine na mizi. IPCC je spremenil svoj besednjak in ne govori več o globalnem segrevanju, temveč o klimatskih spremembah, hkrati pa je svoje napovedi pomaknil daleč v prihodnost, prej kratkoročne napovedi so sedaj dolgoročne. Dobro vedo, zakaj. Že pred desetletjem je OZN napovedal 50 milijonov klimatskih beguncev v letu 2010. Toda množice, ki vdirajo v Evropo, niso klimatski begunci, temveč posledica vojaških intervencij velesil za naravne vire in hkrati del scenarija globalnih elit. Zaradi segrevanja Arktike ogroženi severni medved je bil dolgo ikona klimatskih alarmistov, toda nedavno štetje populacije je pokazalo velik porast njihovega števila. Njegovo vlogo je zato prevzela druga »žrtev«, severni jelen. Namesto medvedkov bomo gledali jelenčke.

Klimatske orgije elitnežev

Da bi ohranili planet Zemljo, je Svetovna banka odprla svoje trezorje in namenila 170 milijard evrov za »borbo proti klimatskim spremembam«. Od kod ta denar, ki rešuje planet? Kakor je meni znano, je ravno finančni kapital največji uničevalec ekosistemov planeta. Če si sedaj zdravi slabo vest, o čemer dvomim, se postavlja vprašanje, kam bo ta denar poniknil. Najbrž ne v preprečevanje zločinskih golosekov amazonskega deževnega gozda, prepoved uporabe nevarnih kemikalij, odpravo plastike ali za prehod agrokemičnega kmetijstva v sonaravno pridelavo hrane. Zakaj se niti ne omenja povezava med ohranjanjem rodnosti prsti in klimatskimi spremembami. Leta 2012 je prof. John Crawford (Univerza Sidney) objavil, da zgornji sloj prsti izginja, odvisno od razmer, od 10- do 40-krat hitreje, kot ga narava lahko obnavlja. Hkrati so objavili rezultate raziskav (Univerza Illinois), da je nenehna izmenjava CO2 med tlemi in atmosfero močno motena, saj agrokemično kmetovanje s kemičnimi gnojili in pesticidi povzroča, da se na enem hektaru njiv vsako leto povprečno 10 ton v prsti vezanega ogljika spremeni v 36,7 tone CO2, ki izpuhti v atmosfero! Pri sonaravnem kmetovanju poteka obraten proces. Tako kot v naravi se CO2 veže v živo prst, iz katere počasi izhaja kot produkt razgradnje, zato imajo kopenske rastline listne reže na spodnjih straneh listov, torej obrnjene proti tlom. Naravni vir CO2 za rastline so tla, ne pa atmosfera. Še en dokaz, kako se histerična polemika med zagovorniki in nasprotniki antropogenega izvora klimatskih sprememb sploh ne dotakne bistvenih problemov, ki jih povzroča prav industrijsko kmetovanje. Med drugim dejstva, da globalna goveja čreda, ki šteje okoli 1,3 milijarde živali, izriga iz svojih vampov toliko metana, da ima ta večji toplogredni učinek kot ves človekov promet. Da niti ne omenjam strahotnih posledic pesticidov na življenje prsti, predvsem pomora mikoriznih gliv, ki so temelj preživetja kopenskih rastlin. Ker je gozdnih površin sedaj za polovico manj kot pred industrijsko revolucijo, bi bilo nujno zapovedati globalno pogozdovanje. Ob porabi 170 milijard evrov Svetovne banke bi lahko posadili najmanj 17 milijard dreves, in če k temu dodamo podatek, da se je rastlinska odeja v zadnjih 30 letih zaradi dviga koncentracije CO2 povečala za 15 odstotkov, bi vsaj nekaj koristnega naredili. Ne pa na način Macrona v Franciji, ki je uvedel »klimatske cene goriv« in s tem pognal na ulice stotisoče Francozov, odetih v »rumene jopiče«. Jasno, da so bile cene goriv zgolj sprožilec revolta proti neoliberalizmu, torej kapitalu, ki delavcem deli minimalce in iz njih ustvarja moderne sužnje. Za propadajoči srednji sloj in obubožano delavstvo ne velja več slogan »Kupuj in troši do onemoglosti, ker te bo le to osrečilo«! Izvrženi so iz potrošništva te najhujše metastaze neoliberalizma, zapostavljeni, nevidni, pozabljeni državljani, ljudje, potisnjeni na rob družbe, revni ali na pragu revščine. In ti naj bi plačevali »klimatske davke« za »klimatske orgije« elitnežev, ki se prevažajo z zasebnimi letali in jahtami, vozijo s prestižnimi avtomobili in zapravljajo astronomske vsote denarja za steklenico vina in narezek, ki jim ga dostavi helikopter, za cunje, »vredne« desettisoče evrov, ali pa za spanje v prestižnem hotelu v znesku nekaj tisoč evrov na noč? Elita je nedotakljiva, zato se je samozvani patriot Macron (nekdanji bančnik!) lotil »reformiranja« Francije tako, da je breme prehoda na čisto, brezogljično energijo preložil na nižje sloje. To pa ni nič drugega kot še ena neoliberalna razlastitev nižjih slojev, ki je tokrat prikazana kot skrb za podnebje in čisto okolje. Ogabno! Prvič je bila izvedena ob globalni finančni krizi leta 2008, ko so sanirali banke na račun državljanov, pa noben goljufivi bankir ni končal za rešetkami.

Ciklus občutnih ohladitev

V Sloveniji, kjer oblast pozorno posluša in izvaja ukaze iz tujine, bo šlo vse »po domače«, torej s povišanjem ali pa uvedbo novih davkov na emisije CO2. Dejstvo, da bi vetrne elektrarne pri nas gnal denar, ne pa veter, še ni prišlo v zavest ljudstva. Dejstvo, da za izdelavo solarnih panelov potrebujemo nafto, ni pomembno, pomembno je, da zanje obstajajo izdatne subvencije. Začenja pa se prikrit napad na domača kurišča drv kot »hud vir CO2«. Kmetov, prodajalcev drv brez DDV, se oblast ne upa lotiti, ker bi v Ljubljano hitro prihrumelo stotine traktorjev, zato so začeli na drugi strani, pri »kurjačih drv«, pri državljanih. Najprej z »obveznimi« merilniki smrtonosnega monoksida in s silno podražitvijo obveznih dimnikarskih storitev, pa še kaj si bodo kmalu domislili, da se dokopljejo do DDV, ki bi izviral iz dobavljene električne energije ali pa plinskega ogrevanja. To neizobraženo zaostalo ljudstvo bi še kar kurilo z drvmi, kot da smo obtičali v kameni dobi. Kaj se to pravi, da v deželi gozdov ti »divjaki« in »neprilagojenci« kurijo drva. Treba jih je dobro priviti z davki, da jih prisilimo na pot v lepšo prihodnost, v brezogljično družbo. Nekoč so nas v lepšo prihodnost potiskali s puškinimi kopiti, danes z davki. Sicer pa so puške še vedno pri roki, če se folk upre davkom. To si lahko ogledamo v živo pri prenosih dogodkov iz Francije.

Mnoge klimatske katastrofe, ki jih je napovedoval IPCC, bi se že morale zgoditi, a se niso. Nasprotno, letošnje leto je in bo ostalo za 0,4 stopinje C hladnejše od leta 2016 in 2017, kakor tudi od leta 1998. Vmesne otoplitve pa so bile posledica El Ninja. Ob tem naj dodam, da astronomi že nekaj časa pišejo o pojemanju števila sončnih peg, ki napoveduje pojav novega Maunderjevega minimuma. Gre za cikličen pojav ohlajanja, ki traja med 200 in 350 let. Evropa je doživela to mini ledeno dobo že večkrat v zgodovinskem času. Okrog leta 400 je ohladitev povzročila vdor lačnih ljudstev s severa, kar je privedlo do propada Rimskega imperija. Nastopila je doba teme (Dark Ages), vse do otoplitve, ki je porajala fevdalno Evropo Karla Velikega in razcvet gotike. Sledil je nov Maunderjev minimum, mala ledena doba, od 1650 do 1850. Tudi ta ohladitev je imela geopolitične posledice, recimo francosko revolucijo 1789 in poraz Napoleonove vojske v Rusiji 1812. Toda cikli se nadaljujejo in po napovedih astronomov bomo občutno ohladitev zaznali že v zimi 2019/2020. V vsakem primeru pa bomo izvedeli, ali bo učinek antropogene tople grede izničil ohladitev kot posledico sprememb sončne aktivnosti. Dotlej pa bom ostal skeptik, čeprav je to v teh časih naporno.

Objavljeno v reviji Zarja št. 52, 24. 12. 2018.