Pod katero krošnjo se bomo hladili, če bomo uničili drevesa?

Vsako leto del poletja preživim v Dalmaciji, od juga v Dubrovniku, preko Korčule, ki mi je postala tako ljuba, pa do Splita in Sinja, ki je trideset kilometrov v notranjosti.

Tam sem delal, dobil veliko prijateljev, obiskoval kraje. Rad imam to naravo, tisto vroče in slano morje na Šipanu, ki ima svojo goro, kamor sem se nekoč vzpenjal s kozami in kjer na vrhu stanujejo domačini, ki so nas pogostili.

Korčula je popolno nasprotje, mesto je kot majhen Dubrovnik, obdana z elegantnimi utrdbami, prepolna božanskih palač, zalivov, v katerih se hiše in vrtovi kar zlivajo naravnost v morje. Tam smo pred nekaj leti obiskali kiparja Luja Lozico, ki je v svojih poznih letih v kamen klesal morske motive, ribe, drevje, ljudi. V Sinju je avgust poseben, prvi vikend v mesecu se tu odvija Alka, viteški turnir v slavo zmage nad Turki v začetku 18. stoletja, potem je tu Velika Gospa, ki je največje romarsko središče v Dalmaciji. Letos sem bil v Sinju prej kot ponavadi, kopal sem se v jezeru Peruća, ki je nastalo z akumulacijo reke Cetine.

Pred nekaj leti sem bil z Ivico Buljanom gost v pravoslavnem »manastiru« na reki Krki, ki je pravi fenomen. Sredi gorskega venca se vijuga reka s slapovi in v skale je izdolbena cerkev, ki je kasneje postala samostan. Gostil naju je sam iguman Nikodim, vrhunski intelektualec in oboževalec gledališča, ki je bil na vseh naših predstavah, ki smo jih igrali v Zadru, iz katerega tudi sam izhaja. Kasneje se je šolal na Sveti gori v Grčiji, doktoriral pa je v Rimu. Medtem postal episkop Dalmacije in zdaj živi v Šibeniku.

V Splitu se zmeraj dobim s prijateljico Arlene. Njena mama Seka Vrca je bila znana igralka, ki se je preselila v New York, kjer Arlene živi čez zimo, poleti pa je na morju. Srečanje z njo je prepolno doživetij iz lanskega leta. Njen duh je neverjetno podjetniški, govori nam o tem, kako se je popolnoma okužila s trgovanjem z delnicami. V času epidemije je skrbno spremljanja gibanja na borzi in vlagala v nove komunikacije, kot je Zoom, in v farmacevtsko industrijo. V Splitu je kupila že dve stanovanji, trenutno pa se pogaja o nakupu stare hiše na otoku Šolta. Arlene govori o Broadwayu, ki smo ga skupaj obiskovali in na katerem zaradi korone ni več predstav. Govori o žalosti, ki je zajela Manhattan.

Iz Dalmacije prinašam sir, »lozo«, olivno olje, med, orehovec, slive, hruške, krompir, paradižnik, čebulo. V teh dveh tednih, ko se bom sam pripravljal na vlogo Davida za predstavo Vsi ptice, se želim obkrožiti z darovi poletja. Ob vrnitvi se na radiu vrtijo pesmi Rajka Dujmića, ki je umrl po težki prometni nesreči. Začuden sem, kako se jih vseh spomnim iz otroštva, iz sedemdesetih. Sklopi oči, Sanjaj me, Da te ne volim, Košulja plava in famozna Milena, ki je vstajala v ranem jutru, ob pol šestih, Milena, ki jo je moja generacija poslušala zjutraj, ko smo se pripravljali za odhod v šolo.

Mogoče ne poslušam več pop glasbe tako kot nekoč, ampak kakor da je iz nje izginila toplina in nedolžnost. Jasno mi je, da današnji mladi poslušajo nekaj drugega, ampak v pesmih Novih fosilov je bilo, tudi če so bile žalostne, zmeraj obilje življenjskega elana, radosti, vere v prihodnost.

Vrnitev na Križevniško ulico je šokantna. Brali ste že o vandalizmu, ki se dogaja na naši ulici. Pred nekaj leti sem spodbudil akcijo njene ozelenitve. Prinesli smo velike posode in posadili drevje, javore, bore, breze, grme vrtnic, rdeče in bele oleandre, mirto, bršljan, okrasne rastline in dišavnice. S sosedi se redno dobivamo na ulici, kamor iz hiš prinesemo mizice, se družimo, se pogovarjamo.

Ampak gostje sosednjega nočnega lokala že leta po polnoči zasedejo ulico in tu do jutra bruhajo, urinirajo po zidovih, razbijajo lončnice, trgajo rastlinje, divjajo in kričijo, po ulici in v okna mečejo steklenice in kozarce. Dobesedno terorizirajo. Žalosti me vsak takšen izpad in nemoč nas, sosedov, da pridemo enkrat temu do dna in končamo to nočno moro. Jezi me popolna neodgovornost lastnika in najemnikov lokala.

Zame je ulica s svojimi stanovalci druga dnevna soba. Vsak dan se iz enega vhoda na skirojih pripeljejo štirje bratci in me pozdravljajo. Obožujejo mojo malo psičko Umbro, ki pa ji ni vedno do igre, zaljubljena je namreč v sosedovega psa Maca in to so najlepši ljubezenski prizori na Križevniški.

Na drugem vhodu živi prijateljica Barbara s parterjem Ivijem, tudi onadva na ulico pogosto prineseta steklenico vina, štrudelj in nas počastita. Dario iz Zoisove palače vsake toliko prinese primorske »šalamine«, rada se pridruži naša ilustratorka Nina, ki riše najlepše ljubljanske razglednice, Goce ima žepe zmeraj polne bombonov Haribo, Igor in Tamara s Trga francoske revolucije prineseta kakšne prav slastne, še tople »kukije«, Tomislav in Manca presenetita z izbranimi vini, in če se le da, Manca pokliče za dostavo bureka iz Olimpije, kjer je šef naš sosed Ljuam.

Carmen, Teja in Ivan najraje pridejo posedet na gin tonik. Teja nas razvaja z bajaderami. Pa naši Črnogorci z Jeleno, ki kuha najboljšo turško kavo. Zadnje čase je najboljši gostitelj naš Branislav, Mrvica, ki je postal pravi chef. Pero ima zmeraj pri roki kakšen ekološki produkt, Luka je zadnje čase zelo zaseden in pravi, da se bo več družil jeseni.

Na klopi zraven se ustavi starejša soseda Neda, sede, si malo odpočije in nama pove vic. Ustavljajo se ženini in neveste, ki jim je Križevniška postala obvezna lokacija za fotografiranje.

V teh dneh so končno vendarle začeli prihajati tudi turisti, ki so prepričani, da v naši veseli ulici vidijo neko staro srčno Ljubljano, ki izumira. Največ je Nemcev, sliši se francoščina in poljščina, vmes celo češčina in seveda angleščina. Najpogosteje so to mladi pari. Ne vejo, da smo mi sami ustvarili to tradicijo, ki prej ni obstajala. Ta naša tradicija pravi, da se gostom reče dober dan, v njej so veselo sprejeti psi, v njej sosedje delijo pecivo, vino, dobre in slabe novice.

Zato so vsaka poteptana trava, vsak iztrgan list, kaj šele razbita posoda ali zlomljeno steblo, pri nas nedopustni. V kriznih časih je treba premisliti, kaj lahko naredimo še boljše. Ko zmanjka denarja, ko se svet, ki smo ga poznali, ruši, nas lahko solidarnost do soseda, otroka, starke, živali, rastline ali, če želite, kamna na pločniku nauči nečesa novega

Spomnim se neverjetnega videa, ki je letošnjo pomlad krožil po družbenih omrežjih. Nekje okoli Kanarskega otočja se je velik kit nesrečno zapletel v ogromno vrv. Potapljačem jo je z veliko muke uspelo prerezati in ga tako rešiti. Kit, srečen, takoj odplava, ampak si čez nekaj trenutkov premisli, obrne se proti potapljačem in kot da se jim z repom nežno zahvali. Ljudem. Čeprav so prav nekateri iz njihove vrste postavili to vrv in so zaradi tega krivci, kit pozna razliko.