Po volitvah pa ...

Velja za zdravstvo, šolstvo, socialo in – predvsem – za pokojninski sistem. Tako kot sedaj stvari stojijo, noben dolgoročno ni vzdržen. Dejstvo je zoprno in za našo politično elito, ki bi tlako najraje sklenila z grabljenjem ministrskih in drugih funkcionarskih stolčkov, hudo zahtevno.

Naša druščina se je spet zbrala. Ni nam hudega, priznam. Ko si povemo, kje in kaj nas boli, si pokažemo, kako krasni, pametni in izjemni so naši vnuki, se pogovor razprši. Tudi o tem, da je imela naša generacija srečo. Dolgotrajen mir in relativno blagostanje. Smejo na kaj podobnega upati tudi naši otroci, vnuki?

In smo se zataknili pri pokojninah. Tale pokojninski sistem je modri Otto Bismarck sklepal konec 19. stoletja, ko je ugotovil, da je revščina med starimi nevzdržna. Skoval je solidarnostni sistem, kjer zaposleni vplačujejo za tiste, ki to niso več, in tako iz roda v rod. Kakih sto let je delovalo, danes ne več. V Nemčiji je razlika med višino povprečne plače in povprečne pokojnino pod 60 odstotki, nižja kot pri nas. In delež revežev je v bogati Nemčiji višji kot pri nas. Varčevanje v dodatnih, zasebnih in poklicnih pokojninskih stebrih, se – tako kot pri nas – jim ni obneslo. Precej bolje jim gre tam, kjer so povišali obvezne prispevke. V Avstriji, na primer. Ali na Norveškem, kjer imajo nafto. A kako dolgo še?

In tako se meni naša druščina o bodočih pokojninah naših otrok. Večina ima tam okoli 40 let. Kar nekaj se jih je na lastno željo ali pa pač v sili odločilo za samostojno podjetništvo, poseben status, občasno zaposlitev in podobno. In ti si za pokojnine – praviloma – plačujejo, kolikor se le da malo, ker »saj ko bomo mi stari, pokojnin sploh ne bo več«! In še »saj bo tako treba delati do zadnjega, potem pa koga briga«! 

Dejansko gre za dilemo, ki terja takojšen odgovor. A kaj ko naši kandidati in sedaj že izvoljeni »kadri« o tem niti razmišljati nočejo. Ker nimajo pojma. Raje so se iz nas delali norca in blebetali o tem, za koliko bodo povišali pokojnine.

Je pa res, da celo tisti, ki se imajo za strokovnjake, kaj zelo pametnega ne znajo povedati. Dejstvo je, da brez občutno večjih vplačil v kakršne koli že sklade, stebre ali proračun omembe vrednih pokojnin današnji 30-, 40-letniki ne bodo dočakali. A o tem, kaj in kako bo z njimi, v času, ko vsi obljubljajo manjše obremenitve plač, dela in dobičkov, v času, ko boscaroli, akrapoviči im drugi javno razglašajo, da so zanje pomembni samo njihovi osebni dobički, očitno nihče ne upa niti razmišljati.

A če bomo kot družba hotela preživeti, bodo morali. Ključ je seveda v denarju. Ga bodo zaslužili Slovenci ali begunci, je povsem nepomembno. Nekdo ga bo moral. Nobeden od današnjih nacionalistov in ksenofobov se, ko bo čas za to, ne bo branil njihovih davkov in pokojnin. A ključni bodo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in dobre plače, da bodo ljudje sploh lahko karkoli za kogarkoli varčevali.

Mi, ki smo relativno dobro živeli za javne sisteme in iz njih, jih čislamo, drugi pa pač … Jaz se grebatorstva bogatih na račun revnih bojim.

Ne vem, kakšni časi bodo, vem pa, da tudi takrat, ko jim bodo usahnile moči, jih večina kar naravnost na drugi svet ne bo mogla. In leta do konca je treba preživeti. Če se le da samostojno in čim bolj dostojno.