Plesna terapija

​Terapije so danes skoraj nujno potrebna stvar. Najdemo jih lahko za vsakim vogalom, ponujajo se nam kot eliksirji življenja in mladosti, samo izbirati je treba. Zanimivo pa je, da jo tisti, ki bi jo resnično potrebovali, odklanjajo na vse pretege. In tokratni film nam bo pokazal, kako je to v plesu in s plesom.

Torej: ​Tony Quentin (Franck Dubosc) je voznik šolskega avtobusa na podeželju, star malo čez petdeset let in živi samotarsko življenje po svojih starih navadah in predsodkih. Ko ga prestraši srčni infarkt, se odloči, da se bo soočil s svojo preteklostjo in stopil v stik z Marijo Rodriguez (Louna Espinosa) – hčerko, ki je nikoli ni poznal. To lahko naredi le tako, da se vpiše v plesno šolo, ki jo Marija vodi. A rumbe se ne da improvizirati! Tony si bo moral v kavbojskih škornjih in jakni iz džinsa postopoma pridobiti plesne korake, da bi se lahko približal svoji hčerki. Gre torej za zgodbo osamljenega očeta, ki se na vse kriplje trudi, da bi se povezal s svojo odtujeno hčerko – in to je jedro komedije Plesna terapija (Rumba La Vie/Rumba Therapy). Komedijo je režiral (pa tudi napisal scenarij in dialoge) igralec Franck Dubosc, ki je tudi zaigral glavno vlogo.

Film nosi v sebi idejo terapije, saj je drugi originalni naslov Terapija z rumbo. Če je terapija zdravljenje posledic bolezni, je treba vedeti, da je pred tem nujna diagnoza, da se lahko orientiramo na terapijo, ki jo potrebujemo. V tem smislu bi bilo treba poslati na terapijo verjetno tri četrtine človeštva, a je vprašanje, ali imamo dovolj terapevtov.

Glasbo podpisujeta Matteo Locasciulli in Sylvano Goldberg. Dejansko vse, kar se da povedati o tem, je, da je film vsekakor tudi nekakšna glasbena sestavljanka, saj je ples del terapije, glasba pa del plesa. Če smo prej zapisali, da je za dobro terapijo treba imeti diagnozo, potem je v tem filmu diagnoza jasna: odtujitev človeka od njegovih najbližjih. Očitno je bolezen današnjega časa in dvomimo lahko, da jo bo ples odpravil.

***null***