Plastični špageti

Na mizi sveti globus. Sin si ga je kupil pred kratkim. Rekel je: »Mami, šparovček mi poka po šivih, kaj naj si kupim?« Rekla sem: »Globus.« »O, super ideja. Hvala, mami.« In sva ga šla kupit. Danes mi dela družbo na delovni mizi in prižgan je vsekakor lepa popestritev prostora, sploh če je soba v temi.

V kuhinji se kuhajo špageti. Ura je 23.15. Topel obrok mora biti na dan, vsaj en. Špageti in solata. Špageti samo z olivnim oljem, malo posoljeni. Včasih pesto, včasih ne. Včasih parmezan, včasih ne. Solata. Motovilec z jajcem. Top. Večina ljudi ne razume, kako lahko igralci jemo zvečer. Tako pozno. Meni se to zdi razumljivo. Če je predstava ob 20. uri, traja recimo dve uri, potem si daš dol šminko, se preoblečeš in hitro je ura 23. Ko pride igralec domov, je poln adrenalina, ki ga drži ponci še od predstave.

Sama po predstavah ne maram hoditi na pijačo in se pogovarjati s kolegi. Enostavno se mi ne da več govoriti. Vse sem povedala na odru. Če režiser ni zadovoljen, ti to vsekakor pove, to ti vsekakor ne uide. Sama sem šla po predstavi vedno domov. V svoje zavetje, svoj dom, svoj mir. Kuhinja. Klopca ali stol. Usedem se in sem nekaj časa samo na miru. Včasih sedim tudi uro. Tako je. Rada imam kuhinjo. Zdaj, ko živimo v večjem stanovanju in imamo veliko dnevno sobo, se moram navaditi, da je to tudi bivanjski prostor. Kuhinja je pri meni kraljica prostorov, zelo mi je ljuba. Tudi če ne jem ali ne kuham, sem zelo rada v tem prostoru.

Berem super knjigo. Kuhinja japonske avtorice Banane Jošimoto je subtilna zgodba o žalosti, samoti in ljubezni. Na začetku knjige sem se lahko hitro poistovetila s prvim stavkom: »Kraj, ki ga imam najraje na svetu, je kuhinja.«

Večkrat mi otroci rečejo: »Mami, ti si najboljša kuharica! Ti tako dobro kuhaš.« Ne uspe mi vedno vse, a vseeno je ključ dobro pripravljene hrane, da kuhaš z ljubeznijo. Čeprav je ta fraza že tako oguljena kot stara zofa, menim, da še kako drži. Rada kuham. Grem pogledat špagete, ali so že skuhani. Bili so skuhani, a ne dobri. Hči je danes po pomoti kupila špagete brez glutena. Paradižnikova omaka, solata in melona za posladek žal niso mogli rešiti okusa po plastiki, kot da bi jedel plastične špagete. Tudi ljubezen v tem primeru ni pomagala.

Ljubezen žal ne reši vsega. Tako je, ne uspe vedno, tudi če si še tako želiš. Pojedla sem vse, ker sem bila lačna in ker nerada mečem hrano stran. Lastnost, ki mi jo je vcepila moja babica. Lakota je postala simbol vojn in pustila močan pečat na naših prednikih. Lakota. Američani imajo dober izraz: »Stay hungry.« Ostani lačen. Lačen novega znanja, novih veščin. Vsekakor je dobro kuhati veščina, tako kot dobro igrati. A veščina ni vedno dovolj. Včasih je potreben pravi ambient, lepo vreme ali pa preprosto samo nasmeh.

Najpomembnejše je, s kom ješ, vsaj zame. Sama se zelo redko sprostim v družbi, kjer je hrana, zato najraje jem doma. Včasih sama, včasih z družino. Vedno postrežem najlepše drugim, sama pri svojem krožniku nisem tako zahtevna in perfekcionistična. Videz mojega krožnika me ne moti tako kot videz krožnika, ki ga podarim svojim najbližjim. Tudi pri igri ti ljubezen bolj malo pomaga, če ne znaš ali pa ne moreš igrati. Potrebna je veščina znanja, tako kot pri vsakem delu, pogoji dela, talent in kot češnjica na smetano pride ljubezen.

Igra je vsekakor strasten poklic, kjer ti pulz srca v hipu naraste in si pod dozo adrenalina, kot da bi v žilo dobil odmerek droge. Bam! Zenice, srčni utrip, gibanje, govor, vse je podrejeno strasti, znotraj katere igraš svoj lik. To je užitek. To je strast.

Pogledam na globus, še vedno sveti z mano. Vztraja. Malo ga zavrtim. Države se zamenjajo. Svet. Morda nas čaka nova etapa pohoda do sprememb v gledališču. Spremembe, ki bodo prevetrile dosedanje delo in ga osvežile s svežim duhom. Duhom avstralskih aboriginov, vonjem Tihega oceana in veličino Rusije. Morda pa prihaja doba, kjer bomo gledali gledališče prek zaslonov in bo teater samo še približek samega sebe. Kot špageti brez glutena. Plastičen.