Penzionisti, domov!!!

Prižig lučk, Ljubljana. Tja sem se odpravila kar sama, oborožena le s telefonom, s katerim sem skušala uloviti trenutke v živo, ki sem jih delila z našimi sledilci na Facebook strani odkrito.si. Skratka, klasika - odštevanje, veseli otroci, razigrani starši … lučke se vžgejo … naj se veseli december začne, čeprav smo dejansko lučke prižigali konec novembra, ampak ne bom malenkostna. Ljudi je bilo spet ogromno, komaj sem se prebila do impozantne smreke - velikanka je “padla” za nas vse, za naše rajanje in za naše veselje. Okoli nje je bilo ogromno ljudi, premikali smo se po polžje, vmes mi je ena ženska zakašljala dobesedno v obraz in očitno imam kar dober imunski sistem, saj sem še vedno zdrava kot riba. Ob stojnici s čevapčiči se je pilo in pelo. Nekdo pa se je zverinsko drl. Obstala sem.

Gledala sem v družbo precej “veselih” obiskovalcev Ljubljane, med katerimi je bil klišejsko prepotenten možakar, ki se je zverinsko drl na starejšega gospoda. Razlog? Ta ga je (ne namenoma) udaril s svojim kolesom, ko je skušal čez to morje zabave željnih ljudi, ki so okupirali njegovo mesto. Starejši moški ga je le gledal … Prestrašeno in vprašujoče - kako pa naj pride do svojega doma? Zašel je v to gnečo s svojim, najbrž edinim prevoznim sredstvom in sedaj se prebija naprej, kot ve in zna in z veliko težavo … Nanj pa se prepotentno dere gospodič, ki je prišel na kuhančka in čevapčiče. Starček je le gledal, možakar pa je postajal vedno bolj nesramen in na koncu ga je ozmerjal še tako: “penzionisti, kaj počnete vi sploh tukaj. Marš, domov!”

Ob tem žaljenju se je starček žalostno obrnil in s težavo odkorakal stran, jaz sem pa prepotentnega gospoda, željnega zabave s takim prezirom in gnusom pogledala, da sem mislila, da bo še mene verbalno napadel. Pa me ni, najbrž tudi zato, ker ni videl ravno dobro, saj je bil precej alkoholno podkrepljen. V tistem trenutku sem si želela biti veliko bolj pogumna, kot sem … Če bi imela pogum, bi mu rekla: “Kako si dovolite žaliti, groziti, kričati na starejše? S kolesom si želi le do doma in ja, ubral je napačno pot, ni se mu sanjalo, da bo padel v tako gnečo ljudi, med katerimi so tudi agresivni in prepotentni, kot ste vi!”

Tiho sem šla svojo pot, vmes me je marsikdo nesramno odrinil, spet nekdo drug živčno sopihal za menoj, tretji se drl: “Samo malo, samo malo…” Skratka - večer, ki bi moral biti lep in romantičen, se je spremenil v tako neljub dogodek, da si ne bom zapomnila prižiga lučk, temveč le nesramnega obiskovalca Ljubljane, ki se je na starčka gnusno drl in ga zmerjal. Ne bo nam dovolj na milijarde svetlečih lučk, če smo v duši in srcu tako nestrpni in temni. Žal.