Palestina

Da bodo ob tem povsem nenevarnem simbolnem pripoznanju Palestine videti taki amaterji, pa vendarle govori o nečem drugem. Ne le o postopkovnem diletantizmu, prelamljanju političnih obljub, trenutni opravilni nesposobnosti slovenske vlade ter večni zavezanosti Združenim državam Amerike in Izraelu. Ta zunanjepolitična šlamastika pove največ o njenih akterjih: Karlu Erjavcu, Borutu Pahorju in Miru Cerarju. Da lahko tako zelo »zamočiš«, moraš biti res popoln bimbo. Tako so nas mesece in mesece »tenstali« ter pripravljali na izpolnitev velike obljube. Najprej je bil proti Erjavec, potem Pahor, na koncu pa se je na predlog levice izkazalo, da je proti še Cerar. Brglez je sicer nekaj načelno motovilil in poskusil rešiti vsaj nekaj svoje državniške časti, a mu je grdo spodletelo. Levici, postranski škodi v tem primeru, tudi. Tako smo lahko državljani in državljanke Slovenije spet pomirjeni, saj kot vsi vemo, bo tam spodaj vojna trajna, Izraelci bodo še naprej naseljevali radikalne Žide na palestinsko ozemlje in pobijali protestnike, ubogi Arabci pa bodo kurili avtomobilske gume in na ostrostrelce s pračami, kot v zgodnjem srednjem veku, metali kamne.

Pa slovenski mediji, vključno z nacionalnim javnim servisom, niso ravno globalna izjema. Palestina ni izjema, s tem pa mislim na Katalonijo. Le redki komentatorji ob nenormalnem kršenju osnovnih človekovih pravic, ki ji nad Katalonci zganja španska agresivna oblast, sploh govorijo o bistvu. Bistvo prebuditeljstva, secesionizma in avtonomije, ki se jo grejo navadni svobodomiselni protestniki na barcelonskih ulicah, je v jasnem sporočilu: dajte nam mir, dajte nam vsaj osnovno dostojanstvo in možnost, da se v skladu z mednarodnimi sporazumi odločamo sami. Nauk zgodbe je preprost: Evropa ter z njo Slovenija in njeni predstavniki ne slišijo dobro. Niti novinarji ne. Nekoč davno na nekem hribovitem Balkanu smo poznali nekoga, ki ni slišal.

Imenoval se je Slobodan Milošević. Kot vemo, je svoje življenje končal na napačni strani zgodovine. Ni bil in ne bo edini.