OTROŠKI VRTEC
Moram si priznati, da sem dolgo časa preboleval iluzijo, da je resno novinarstvo ena sama zgodba o načelnosti, profesionalnosti in neoporečnosti. Daleč o tega, niti približno, vsaj ne v naši lepi depandansi, kjer se kot sedma sila pošteno namučiš, da prideš čez mesec. Padec na realna tla sem doživel dovolj zgodaj, da lahko pred lastnim življenjskim poslanstvom vzpostavim kritično distanco do vsake politične, uredniške, novinarske in diplomatske floskule. V nežnem opazovanju gravitacijskega načela koristoljubja, zvite molčečnosti, obrekovanja in drugih vrlin pritlehne pokvarjenosti sem se navadil živeti z vizijo ničelne tolerance do kruhoborskega lezenja po eni ali drugi politični opciji.
In potem nastopi problem ... v poklicanih ljudeh, v katerih lebdi tresoči se gnev lažnega mesijanstva, tli želja, da bi se me lastili. Drugače povedano: da bi doživeli dan, ko bi se Krevs popolnoma pokoril in neutrudno služil stvari. Tega dneva ne bo, tega dneva ne dam. Nikakor in nikoli. Čustveno otopel sem na poželjive roke, ki v objemu vedno potisnejo nož v hrbet in te odvržejo ob prvi priložnosti. Zakaj v resnici pacam zdaj te besede, ki nastajajo v javnem zavodu RTV Slovenija? Zato, ker moj plamen gori močneje od njihove želje po tem, da bi me skurili. V življenju sem spoznal, da je morda bolje, da si enigma, ki vliva strah, kot insolventni dobrovoljček, ki ga vsi pokroviteljsko trepljajo po ramenih.
