Otok brez treh palm

Kar se je godilo v kriznem razdobju Drame, je delovalo tudi na naše družinsko življenje, tako da sem komaj čakal poletja na našem otoku Iloviku, ki se je počasi polnil s Slovenci. Tam so takrat še lahko odkrivali že od naju z Rokom zdavnaj odkrita, neizlovljena ribiška lovišča in se počasi, a vztrajno pričeli naseljevati v predelane ali na izseljeniških parcelah kupljene novozgrajene hiše. »Amerikanci« niso še kazali namere, da bi se vračali na otok. Mladi ali mlajši domačini so se pričeli ozirati čez lužo k ameriškim Ilovčanom, da bi tam dobili službe in boljše življenje kot doma, in so potrebovali denar za selitev. Prodajati so začeli tudi morske parcele, kjer so na dosegljivih globinah, na več krajih, ležali kupi razbitih amfor, ki smojih zbirali in nosili domov v Ljubljano. Ribič Marko, čigar revni predniki so izvirali z Velega Lošinja, iz časov, ko se je na Ilovik po grebenu Lošinja prišlo še s konjskimi vpregami, se je specializiral za jastoge, in če sem sprejemal obiske, sem pri njem ponavadi lahko naročil enega večjega ali dva manjša. Za Ahaca, Aljošino poročno pričo, ki je nekega poletja najavil obisk, sem po domači ceni kupil jastoga, ki je imel pet kilogramov. In ker je Ahac preložil svoj prihod za kakšen teden, sem jastoga med tem časom »pasel« v morju. Medtem je shujšal za dva kilograma in je ostal reprezentančen po velikosti, užiten pa bolj po slovesu kot okusu. Tako je pri teh živalih. Če so daljši čas v ujetništvu, načnejo same sebe. Sicer pa se v današnjih časih jastogi težko ujamejo na jedilnik gostiln ali restavracij. Saj so preparirani in prelakirani, pritrjeni na desko in kupljeni na kakšnem svetilniku, cenejši od tistih na krožniku. Tisti s krožnika so ponavadi znano zgoljufani z dodatkom lignjev ali hobotnice. Imel sem prijatelja na Iloviku, ki je bil profesor na šoli za kuharje v Lošinju, na Iloviku pa je imel najeto gostilno Rozmari, in poznam postopek. Pokojni Šiljo, tako smo ga klicali, je ponavadi iz enega raroga začaral v kuhinji dva. Flambirana. Za kamuflažo ju je na pladnju polil še s špiritom in pred serviranjem prižgal. Sicer pa pri jastogih in rarogih naletimo na znane težave. Ne samo finančne. Začne se že pri oznaki vrste. Kaj je jastog in kaj je rarog. Napako povzroča Zejeva s fotografijami opremljena knjižica o morskih ribah, v kateri je napaka, da raka brez klešč in samo z velikimi brki predstavlja kot raroga in raka z okusnimi kleščami kot jastoga. Na tem napačnem opisu je že precej nedeljskih pomorščakov izgubilo stavo. Pazite se torej!

Otok Ilovik je bil in je še poln znamenitosti. Najprej že ta, da je razdeljen na dva dela. Če bi bil slovenski, in to bi bil lahko, če bi me na ljubljanski škofiji ubogali, bi bili glede na našo geografsko zmedo z občinami to dve občini. Večji, naseljeni in civilizirani del otoka, dosegljiv z malo truda preko kanala iz Velega Lošinja, se namreč imenuje Ilovik, najbrž zaradi lepe čiste gline, iz katere so pred toliko in toliko sto leti žgali amfore in drugo keramično posodje. Nasproti njega čez preliv pa se nahaja otoček Sveti Peter s trdnjavo in pokopališčem, ki ju razmejuje omenjeni kanal. Ta že od prazgodovine velja za varno sidrišče rimskih galej in današnjih jaht in nikoli ni brez gostov. V sezoni jih je na teh privezih tudi sto in več. Na tem otočku s trdnjavo, pokopališčem in ogromnim cvetočim oleandrom je tudi počitniška hišica z novo kapelico, ki je zdaj v lasti Stepinčeve teološke fakultete iz Zagreba. Lahko pa bi bil naš, slovenski.

Zgodba je taka. Del otoka Sv. Peter si je lastil stari Pero, ki je imel tam kar dostojno stanovanjsko hišo in nekaj vinogradov. Tudi obdelane njive, ki sta jih s hčerko, ki ga je vsako jutro s čolničkom na vesla prevažala iz Ilovika na Sv. Peter, kjer je bil včasih tudi ženski samostan, obdelovala. Ta stari, brkati Pero, po svojem videzu precej podoben našemu pokojnemu »očetu naroda«, je sicer stanoval na civiliziranem Iloviku in bil velik simpatizer Slovencev še iz vojnih časov stare Avstrije. Po svojem pripovedovanju je bil v ruskem ujetništvu skupaj, predvidevam, da z Ladom ali Jušem Kozakom. Pogosto se je tega poznanstva rad spominjal. Kateri iz slavne družine Kozakov je bil to, je treba vprašati naslednike. Primoža sem enkrat skupaj s Križajem temu možu že predstavil, ko sta prišla k meni na krajši obisk. Vsekakor je na Sv. Petru ta stari Pero izkopal tudi sarkofag, ki je razstavljen v kapelici na otoku, in mimogrede tudi nekaj starih rimskih novcev. Nekaj sem jih lastnoročno odnesel na ljubljansko škofijo, skupaj s ponudbo in Petrovim naročilom, da lahko po njegovi smrti prevzamejo njegovo lastnino otoka, kot njegov dar Sloveniji. To je bila namreč njegova sveta zaobljuba iz časa, ko se je zastrupil s tobačnim zvarkom za škropljenje trt, misleč, da je bevanda, in ni umrl. Da bo to svojo lastnino, »ako preživi, daroval Slovencima«. Še danes je na Sv. Petru ograjen košček zemljišča, za katerega pravijo, da je slovenski. Tudi priimek Kranjac je na Iloviku še živ. Med »vlasnike« bi se lahko zapisal tudi jaz in postal imetnik parcele nad zalivčkom sv. Andrije na Iloviku. Priložnost je bila, ko mi je edini tesar Marko prodajal del parcele nad zalivom, kjer je imel včasih vinograd. Predujem je že sprejel in z njim odpotoval v Ameriko. Podpisala pa nisva ničesar. Njegov oče, ki za to kupčijo ni vedel, mi je kmalu poslal denar nazaj, rekoč, da je on edini lastnik in da ustno dogovorjena kupčija s sinom zanj ne velja. Tako je minevalo veliko naših počitnic. Časi so počasi civilizirali otok, do katerega je bilo včasih težko priti. Saj je parnik z Reke pristajal le na velikanski boji sredi zaliva, ker na otoku ni bilo pomola za privez. Na mestu, kjer je zdaj pomol, je bil svinjak v lasti Mateta Budinića, ki je imel hčer Elzo, ki še živi in jo pozdravljam. Tudi Marija Raguzina, ki ima lepo pekarno, pred katero je ob petih zjutraj čakal na kruh Polde Bibič, da bi ga še svežega nesel Miletu Korunu, ki je eno sezono z njim dopustoval tam skupaj z Rosando. Da o Partljiču in ostalih Slovencih, ki so okupirali otok, ne govorim in bom spoštoval zasebnost. Ujeli in pojedli so že veliko iloviških rib, ki jim jih od srca privoščim. Na svojem novem otoku, ki mu ne smem izdati imena, da ne bom kregan, ker ne spoštujem med nami sicer nenapisanega dogovora o diskreciji, sem se kar dobro udomačil. Za to je kriv Milenin najem razvaline hiške, ki je imela včasih samo štiri zidove z znamenito figo v sredini. Zdaj ima že trideset let tudi streho. Ponavadi se tja družinsko selimo blizu datuma, ko imava obletnico poroke, in ta datum se bliža. Postanite cepljeni, če še niste, in ostanite zdravi. Kako bo s kolumnami in knjigo, bom še razmislil. Človek razmišlja, virus pa lahko obrne.