Osmi potnik: Romul
Ridley Scott se je leta 1976 zapisal v filmsko zgodovino s svojim prispevkom Osmi potnik (Alien) in prekosil vse svoje dotedanje rekorde. Prvi film na splošno velja za eno največjih in najvplivnejših znanstvenofantastičnih grozljivk vseh časov, leta 2002 pa ga je Kongresna knjižnica označila za kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomembnega in ga je izbrala za hrambo v ameriškem nacionalnem filmskem registru. Leta 2008 ga je Ameriški filmski inštitut uvrstil med sedem najboljših filmov vseh časov v žanru znanstvene fantastike.
Res je, da je ta kultna saga doživela že nekatere predzgodbe in nadaljevanja, tako, da ni nič čudnega, da se je po vseh teh letih pojavil ponovni poskus, kako oživiti znano pošast. Film Osmi potnik: Romul se vrača v kultno franšizo, pravzaprav k njenim koreninam. Zgodba pravi tako: med raziskovanjem skrajnih koncev vesolja in zapuščene vesoljske postaje, se skupina mladih vesoljskih kolonizatorjev sooči z najbolj zastrašujočo obliko življenja v vesolju.
Fede Alvarez je film režiral na podlagi scenarija, ki ga je napisal skupaj s svojim sodelavcem Rodojem Sayaguesom. Kot producent se v obuditev franšize vrača seveda tudi Ridley Scott, ki je kot producent že sodeloval v delu Prometej (2012) in Osmi potnik: Zaveza (2017).
Čeprav gre tokrat za sedmo zgodbo, je popolnoma jasno, da je bilo potrebno v vseh teh letih spremeniti velik del ustvarjalne ekipe. Nostalgiki pogrešamo Sigourney Weaver (Ripley), nepozabna sta bila Tom Skerritt (Dallas) in pa John Hurt (Kane), pod glasbo pa se je tedaj podpisal Jerry Goldsmith, ki je oblikoval nepozabno filmsko temo, h kateri se prenekateri del franšize še vedno vrača. Tokratno filmsko-glasbeno podobo podpisuje Benjamin Wallfisch, ki je prisoten tudi kot komponist pri filmu Twister 2, ki je prav tako v tem času v kinematografih.
Nov film o osmem potniku je vsekakor vreden ogleda tudi zaradi svojega zgodovinskega pomena, ne le zaradi užitkov v grozi, pošastnosti in nepričakovanem.
