korupcija Svet24.si

Slovenija glede zaznave korupcije tik pod vrhom

Izanka prometna nesreča Svet24.si

V celjskem zaporu naj bi si sodil morilec ...

tonin voijaki vaja Reporter.si

Minister Tonin pod trumo vojakov: mu res ni ...

Poškodovana ograja Svet24.si

FOTO: Ugotovili, kdo je v Radljah ponoči ukradel ...

aleš-hojs Necenzurirano

Hojs ima novo divizijo za tajno prisluškovanje

najini-mostovi Njena.si

Najini mostovi: Lovro šokiran pahnjen v vrtiljak ...

Big Foot Mama 1 Odkrito.si

BIG FOOT MAMA: »Počutili smo se, kot da bi nam ...

Kolumna
OPERACIJA BREZ NARKOZE

OPERACIJA BREZ NARKOZE

Jurij Souček, 27.05.2021 22:23:12

JURIJ SOUČEK - Odlomki iz nastajajoče biografije

Delite na:

Stanje v ljubljanski Drami ob prihodu Janeza Šenka ni bilo ravno zavidanja vredno. Grupaštvo v ansamblu je imelo korenine tudi v idejno-estetskih pogledih na gledališče in repertoar, na drugi strani pa je bila sektaška dejavnost treh hišnih režiserjev, ki so odklanjali delo v Drami, obenem pa delovali v drugih gledališčih Slovenije in Jugoslavije. V lastni ustanovi so (razen Koruna) režirali eno samo delo ali celo nobenega, plačo pa prejemali v matični hiši, kjer so tudi zavirali normalen potek dela, ustvarjali blokade pri zasedbah in rušili realizacijo programa.

Šenkovega obdobja so se do zdaj izogibali vsi pisci biografij, ker bi se pač moralo govoriti o domačih režiserjih, ki jim je igralski ansambel, tik pred prihodom Šenka, izglasoval nezaupnico in se izrekel za njihov odhod v svobodni poklic. To sta že prej želela doseči bivša direktorja Štih in Taras Kermauner, pa se jima ni posrečilo. To zahtevo ali željo je v svoj kandidacijski program za direktorja brez uspeha zapisal tudi Jože Babič.

Na osnovi ankete in grožnje režiserjev, da onemogočijo program Drame, je Janez Šenk, okrepljen s Slavkom Beljanskim, sekretarjem na TV, in Janezom Vrhuncem, bivšim aktivnim oficirjem, kulturnim referentom v Domu armade v Ljubljani in obsodbe situacije v MKZK (Mestne konference ZK), nastopil svojo napovedano »operacijo brez narkoze«.

Pričel je s pogodbami vabiti režiserje iz tujine in juge. Tudi domače, med katerimi so si nekateri medtem že utrdili svoje položaje na AGRFT in ki so na povabilo o sodelovanju odgovorili tudi z visokimi honorarnimi zahtevami tako, da so še skupaj z ostalimi 12 slovenskimi režiserji začeli izvajati blokado. Ta je omenjala tudi idejno-estetske, antividmarjevske argumente.

Janez Šenk je torej pričel v Dramo vabiti goste iz tujine in tiste slovenske režiserje, ki izjave o bojkotu Drame niso podpisali. Ne vem, na čigav nasvet so v Dramo in na nastajajoči Levi oder začeli prihajati režiserji tudi svetovnega slovesa. Tako je v Ljubljano Janezu Šenku uspelo pripeljati enega najbolj spoštovanih sovjetskih režiserjev in rektorja Moskovske igralske akademije Gončarova, skupaj z asistentom za postavitev. Iz Pariza je prišel Roger Blin, francoski igralec, režiser, svetovni gledališčnik in učenec Charlesa Dullina, ki je za svetovno gledališče odkril Becketta. Pri nas je režiral Božje besede.

Režiser Paolo Magelli je na naš oder vnesel mediteranski temperament in obvladan artizem. Pri nas je režiral Goldonijevo Krčmarico Mirandolino (Dare Valič – Borštnikova nagrada!). Francesco Macedonio je bil uspešen v italijanskem gledališču, kjer je režiral Grumovo »Gogo«. Pri nas je režiral Ancono, ki je bila takrat ena najbolj obiskanih predstav sezone. Lotschak s scenografom Drusowitschem je pri nas prikazal vzgled timskega dela. Po svojem režiserskem delu pri Molieru in Vojčku sta oba v timu dokazala, da spadata obe predstavi v vrh evropskih režiserskih dosežkov in sta obenem omogočili tudi velike igralske kreacije. (Borštnikova nagrada in nagrada Prešernovega sklada. Moliere je imel rekordnih 100 ponovitev.)

Uwe Thomsen je spadal v mlajši rod režiserjev. Človek velike energije in vztrajnosti. Spopadel se je z našo mentaliteto v »vladajočem razredu«, kjer je imel opravek celo s stavko dela ansambla, ki se je posedel po odru in ni dopustil vaje. Zelo uspešno je režiral Brechta na Levem odru, s katerim v preteklosti nismo imeli vzpodbudnih izkušenj.

Jan Bratkovski, profesor režije v poljskem Lodžu in ravnatelj državnega gledališča, je zapolnil tisto vrzel, ki jo lahko imenujemo politično gledališče. Predstavi Pust in Opereta sta bili prava šola za tiste, ki mislijo, da naj gledališče sledi utripom, ki nastanejo na relaciji oblast–ideologija.

Jan Pilikian (Racine – Fedra) je režiral v nemških gledališčih in uspešno pripeljal k nam največjega češkega scenografa Jana Svobodo. Uspel je tudi s tem, da imamo nov Javorškov prevod tega besedila! Zgodba, ki jo pišem o Levem odru, obravnava občutljive dogodke iz časov direktorovanja Janeza Šenka, ki je na svojstven, za marsikoga grob način poskusil urediti nekoristna nasprotja v ansamblu.

Končal bom to zgodbo, ki se ji kolegi v svojih zapisanih opazovanjih takratnih dogodkov v glavnem izogibajo, z zapisom iz poročila umetniškega sosveta, ki ga je podpisal dramaturg Drame Janez Negro: »Bivšim režiserjem Drame SNG je bil nekajkrat poslan repertoar s predlogom, naj si ga ogledajo in sporočijo eventualne predloge in eventualno pripravljenost za sodelovanje. Toda vsakokrat brez uspeha. Našemu vabilu sta se poleg drugih nadarjenih slovenskih režiserjev odzvala tudi dva podpisnika izjave o bojkotu: Jože Babič in Miran Hercog, ki sta odprla pot k nadaljnjemu razreševanju vprašanja sodelavcev Drame SNG. Ravnatelju Šenku gre predvsem zahvala, da je s svojimi brezkompromisnimi stališči, ki niso izbirala sredstev v svojem prizadevanju, da vsilijo slovenski gledališki kulturi in še posebej Drami SNG svoja larpurlartistična idejna stališča, opravil v dveh sezonah in pol.«

Janez Negro, v imenu umetniškega sveta, konča z vabilom slovenskim avtorjem, naj tej stvarnosti primerno ustvarjajo nova slovenska gledališka dela. Ta poziv je bolj kot umetniški svet SNG Drame razumel Oder 57, ki se je po nekem času usmeril samo v uprizarjanje slovenskih avtorjev in v tem prizadevanju tudi uspel.

Dominik Smole, Primož Kozak, Peter Božič in Marijan Rožanc so bili glavni praktični ustvarjalci in obenem glavni nosilci te usmeritve. Generacijsko in po idejnih usmeritvah sem jim bil blizu, zato sem se tej družbi prijateljev pridružil tudi jaz.