OKUS KRVI IN ZNOJA
Nekoč mi je na uho prišla misel, ki je prodrla skozi vene in se zakoreninila v moji duši. Glasi se nekako tako: »Če želiš, da te krogle ne bodo zadele, potem moraš sleči oklep.« Vsako jutro, ko se zbudim, poleg dobre kave mislim na to, kako nase dajem težek obrambni aparat, ki me varuje pred udarci življenjskih pripetljajev. Morda je prav v tem težava, da ljudje v vsej svoji pobesneli želji po ohranjanju čvrste vizije uspeha nenehno težimo k zategovanju pasu. Napeti in v stresu drvimo mimo sovražnikov ... Zakaj se v nekem trenutku ne razgalimo pred ljudmi? Kdo smo in zakaj si moramo vselej nadeti masko, ki se prilagaja sodobni družbeni modi?
Goli se rodimo, v svoji intimi goli ustvarjamo novo življenje in čas je, da kdaj pa kdaj svoj umiti obraz predstavimo drugim. Morda bomo koga užalili, razočarali in odvrnili ... vsekakor bomo dopustili drugim, da v nas prepoznajo iskrene življenjske odtise, ki bodo nekoč razpršeni nekje ostali med zvezdami. Ničesar ne bomo odnesli, lahko bi pa kar nekaj pustili, saj vsi dobro vemo, da z lastnim znojem in krvjo najbolj osrečimo sami sebe.
