Okolje

Saj mi je kar malo nerodno, da se v teh časih, ko nas z vseh strani opozarjajo, da otrokom in vnukom od našega modrega planeta ne bomo zapustili tako rekoč nič lepega, ubadam z nakupom še enega onesnaževalca okolja, ampak res je hudič, če si doma v nekoliko širšem zaledju Ljubljane in imaš še vedno nujne opravke v prestolnici. Saj ne morem reči, da nimamo primestnega avtobusa, toda vozi poredko in – celo za penzioniste to ni nepomembno – zelo naokoli. Če bi želela z njim iz svojih Pirnič v Klinični center, bi morala dvakrat prestopiti in bi za 14 kilometrov potrebovala domala eno uro. Z avtom sem tam v 20 minutah. Ob sobotah in nedeljah, ko je manj prometa, pa še prej. Ampak takrat »naša« petnajstica tako ne vozi. In temu primerno še med tednom, razen v šolskih konicah, skorajda ni potnikov. A veste, da celo jaz pridem do središča mesta prej s kolesom kot z avtobusom? In pred hišami v naši vasi je vsaj toliko avtomobilov, kot je stanovalcev v njih.

Sestradanih ne ustaviš. Ampak ja, globalno ogrevanje, topljenje ledenikov, dvig oceanov je dejstvo. Ob orkanih, ki pometajo po Kaliforniji in Floridi, celo nori Trump obmolkne. Zaradi podnebnih sprememb bo, če bo šlo tako naprej, že čez 15 let več kot pol milijarde ljudi na novo ogroženo zaradi pomanjkanja vode in hrane. To je nepredstavljiva grožnja. Zelo bi se je morali zavedati tudi tisti, ki se preseljevanja ljudi bojijo kot hudič križa. Ni sile, ni orožja, ni ograje, ki bi jih ustavila. Migrantski val – govorim o ekonomskih in ne vojnih beguncih – boljšega življenja željnih leta 2015 je bil le pokušina. Ljudi, ki gredo za boljšimi obeti, morda lahko ustaviš, sestradanih in žejnih, smrti prepuščenih – nikoli.

Nazaj k mojemu avtomobilu. Ko sem doma bleknila, da – glede na vse zgoraj našteto – razmišljam o električnem avtomobilu, je moža skoraj kap. Ja kaj pa ti je? A ti sploh veš, o čem govoriš? »Ja pa saj vidiš, vse smo zasvinjali …« In ker je sebičnost vedno pred skrbjo za skupnost, »čez deset let, morda bova še živa, bodo tvoj dizel prepovedali, kaj pa potem? Za električne pa so zdaj subvencije, nekaj na obročni najem, odkup ...« Sama sebi sem bila všeč, ko sem v aktivističnem duhu povzemala ideje in fraze naravovarstvenih promotorjev.

Odpovedati se udobju?! Pa se ni strinjal. Ah, daj no. Kakšna skrb za okolje? Elektrika, ki bo polnila tvoje baterije in akumulatorje, je iz termoelektrarne Šoštanj, pa iz jedrske v Krškem in iz hidroelektrarnah, proti katerim so vsi slovenski okoljevarstveniki in kopica civilnih iniciativ. Nič od tega ne ohranja narave. Nič. Da o proizvodnji in reciklaži tistih avtobaterij in akumulatorjev, ki jih je treba pogosto menjati in so dragi kot žafran, niti ne govorim. Sploh pa 200 tisoč električnih avtomobilov, kolikor naj bi jih bilo leta 2030 v Sloveniji, z našim električnim omrežjem niti pod razno nismo sposobni polniti. Moja mama bi rekla, da kakorkoli se obrneš, imaš rit odzadaj.

Čakati, da se bo človeštvo prostovoljno in družno odločilo za drastično samoomejevanje in vračanje v predindustrijske čase, se mi ne zdi ravno dobra strategija. O. K., kakšna drevesa, ki jih je podrl veter in uničil žled, že še gremo sadit, tudi odpadke ločujemo, zajemamo meteorno vodo za splakovanje in zalivanje, izoliramo hiše …, vse to počnemo. A pod enim pogojem. Noben od teh ukrepov ne sme načeti našega udobja in ugodja. Koliko ljudi poznate, ki bi svoje bivalne prostore ogrevali le do 20 stopinj? Koliko je tistih, ki v preveč osončenih prostorih še zmorejo brez klime? In seveda, koliko je tistih, ki so se kljub zgoraj opisani »uporabnosti« mestnega prometa v 15 kilometrov oddaljeno mesto pripravljeni voziti eno uro? Jaz se še nisem in velika večina drugih tudi ne.

Kupi smeti – so naši. Kaj torej? Nisem dovolj pametna. A vsemu navkljub se mi zdi, da je edina rešitev še vedno v razvoju in znanosti. Pravi znanosti in v pravem razvoju. Doslej je že bilo tako. Konec 90. so v novinarske redakcije prišli računalniki. Dolgo sem se oklepala klasičnega pisalnega stroja. Pa ne le jaz. Najprej sem nergala, potem sem se sprijaznila. Danes si življenja brez elektronske tipkovnice in dostopa do interneta sploh ne znam predstavljati. Celo kuharske bukle so romale v klet. Ne vem, kako mi bo to sprijaznjenje šlo v prihodnje, a če me prav v kratkem ne bo pobralo, se bom prilagodila. Se nič ne veselim, a to je moj problem. Odločitev, ali bom sopotnica ali pa zgolj tovor na tem vlaku v prihodnost, bo moja.

Bo pa naše okolje v vsakem primeru treba nekako ponotranjiti, posvojiti, se zavedati, da ga sicer res najbolj uničujejo veliki pogoltneži na dobičke, a so podnebne spremembe vsaj za kakšno makovo zrno tudi naša, potrošniška zasluga. Preprosto je kazati na Ameriko, Trumpa, na Kitajce, Indijce, energetske lobije in druge pogoltneže. Češ, mi smo majhni, globalno nepomembni. A zase in na svojem terenu smo edini in največji. Ti gromozanski kupi smeti, ki so obležali po vsej Sloveniji, so naši. Menda bo Leban interventno nekaj ukrenil. Si predstavljate? Župani pred volitvami obešajo rože na mostove, v luči oblačijo parke, smeti pa … k sosedom, v brezno ali pa nekam daleč. A so v tistih kupih tudi moje in vaše smeti. Če bi jih morali kopičiti na domačem dvorišču, bi jih bilo desetkrat manj, tako pa – jaz plačam, oni odpeljejo, potem pa kaj mi mar!? S prstom kažemo na druge.

Ko bodo globe večje od dobička ... V primerjavi z mnogimi državami EU imamo v Sloveniji soliden delež obnovljivih virov energije. Okoli četrtino. A za ciljem za leto 2020 zaostajamo. Nismo edini, pa vendar. Novih hidroelektrarn ne bi; ko ne bo več subvencij, nihče več ne bo vlagal v sončno energijo, vetrnice pa so pri nas itak nekaj smrtonosnega.  

Toda rešitve so in bodo. Vse je v denarju. Reševanje planeta bo steklo, ko bodo obdavčitve, globe ali kar je še takega presegli dobičke. Takrat se bodo tudi tisti, ki delajo zgolj in samo zaradi njih, pobarvali na zeleno. V osnovi tudi največji lovci na dobičke ne razmišljajo kaj dosti drugače kot mi navadni smrtniki. Saj veste, kakor hitro so začeli po trgovinah zaračunavati plastične vrečke, smo večinsko začeli s seboj nositi svoje.

Razvoja ni mogoče ustaviti. Okolja pa ne prezreti. Oboje bo moralo z roko v roki. Mogoče bo moja generacija res zgrešila električne avtomobile, naslednja jih ne bo. In ko jih bo toliko, da se jih bo distributerjem izplačalo polniti, električna infrastruktura sploh ne bo noben problem.