Oh, Mojmir ...
Čeprav hotel Mojmir v Savudriji ne spada med arhitekturne bisere, moram povedati, da je to ena najlepših teras, kar sem jih kdaj obiskala. Najbrž je s tem povezano dejstvo, da sem svoje prve koncerte doživela prav na tej terasi, ki je odprta proti modrini morja. Bila sem stara kakih osem ali devet let, ko sem vsak večer komaj čakala, da gremo z družino in prijatelji v Mojmir. Terasa, ki jo vidite na spodnji fotografiji, je bila vedno polna zabave željnih ljudi ... Državljani nekdanje skupne države, Italijani, Nizozemci, Nemci, Avstrijci, Francozi, Madžari ... – na tej terasi je plesala vsa Evropa.
Na odru pa je bilo vsak dan kaj drugačnega. Glasbene skupine so si po navadi razdelile dneve in tako je bilo na primer ob nedeljah vse v kičastih barvah in ritmih Abbe, ob sobotah so na svoj račun prišli Italijani, v devetdesetih letih so se zgodili celo manjši rockerski koncerti ... Seveda je bil en dan na teden rezerviran za lokalnega čarodeja, ki je zabaval predvsem najmlajše. In čeprav zvok, ki je prihajal iz zvočnikov, ni bil vedno popoln, je bila pa zato zabava popolna in nepozabna.
Krasni spomini, ki ne bodo nikoli zbledeli. Spomnim se tudi, da so lokalne glasbene skupine, ki so nastopale na tem odru, vedno postregle z največjimi uspešnicami, ki jih je ustvarila Evrovizija. Zanima me, ali bo tudi letos tako in ali bom morda ob morju lahko poslušala kakšno izvedbo slovenske skladbe Disko ali Konstrakto in njeno In corpore sano ... Skratka, prihajajoči konec tedna bo evrovizijsko obarvan in upam si trditi, da bo, če bodo skladbe dobre, evrovizijsko pobarvano tudi poletje – tako kot je bilo lansko, v divjih ritmih mladih Italijanov s skladbo Zitti e buoni.
Prijetne in mirne dneve vam želim, dragi bralci, in želim si, da bo v prihajajočih dneh svet poln lepe, pozitivne in energične glasbe, tako kot je bila ta terasa nekoč polna prekrasnih melodij, smeha in življenja.
