Odlomki iz nastajajoče avtobiografije - Violina, trobenta in alimentacija
Jurij Souček
Kot potomec čeških staršev sem pod nujno moral igrati kakšen inštrument. Češkim dojenčkom baje že ob rojstvu nastavijo k zibki trobento in violino ter nato čakajo, za kateri inštrument bo zgrabil.
Violina, trobenta in alimentacija
Jaz, ob rojstvu petkilogramski Jurček, sem menda zagrabil za violino. Najbrž namišljeno. Ker pri nas doma še nismo imeli ne violine ne trobente in pojma nimam, kdo me je prisilil k učenju tega inštrumenta. Učenje s polovinsko ali celo četrtinsko violino sem začel zelo zgodaj. Po praznih strunah vleči lok sem se naučil pri gospodu Bauermannu v Mostah. Ta je imel v leseni cerkvi sv. trojice manjši orkesterček, v katerega je vključeval tudi otroke začetnike. Učenje ni dolgo trajalo in »Ševčikovih in Wolfartovih« vaj še nisem preigraval. Nato je leta '37 napočila naša selitev v novozgrajeno hišo v Štepanjo vas, danes Kodeljevo. Prvega učitelja sem zapustil in z njim tudi njegova sinova, ki sta bila moja sošolca v osnovni šoli Moste. Štepanja vas se je preimenovala v Kodeljevo, na polje pšenice, ki je rasla pet metrov od naše enonadstropne hiše, so se pojavili bloki, ki so nam vzeli pogled na Kamniške planine, in rastel sem tudi jaz. Družina se je povečala z bratom Borisom, ki je že dolgo v tujini. Dokler je bil doma, sva si delila sobo, v kateri sem ob dopoldnevih vadil. Škripanja violine se starša nista naveličala in po naključju sta izvedela, da je lastnik velike štepanjske Povšetovetove kmetije, kamor sem dnevno hodil s kanglico po mleko, na podstrešju odkril celinsko violino, ki bi jo prodal. V »Češki Obci« (obec pomeni skupnost) sta spoznala starša, tudi znanega violinista in pedagoga Jana Šleissa.
Postal sem torej lastnik starinske violine, ki je bila položena v lesen, lepo oblikovan starinski tok ali kovček, in se na osnovi priporočila vpisal v glasbeno železničarko šolo Sloga, ki je imela pouk v kleti železničarske palače pri kolodvoru. Verjetno je bila violina precej posebna, saj si jo je profesor Šleiss pozorno ogledoval in tudi meni, takrat študentu bežigrajske gimnazije svetoval, naj zelo pazim nanjo. Napisa »Stradivari« v njeni notranjosti nisem našel, temveč sem o njeni posebnosti začel razmišljati zato, ker je bila do takrat v lastništvu Povšetovih. Njihovi kmetiji pa se je po domače reklo pri Štravsu.
Ko je v Ljubljani še vozil tramvaj
V Železničarski glasbeni šoli Sloga sem imel dvakrat na teden pouk violine in enkrat tedensko teorijo glasbe. Kakšnega posebnega uspeha pri učenju violine nisem dosegel. Zamenjal sem tudi učitelja, to je postal znani violist Vinko Šušteršič. Tudi njemu se opravičujem za nadlego in potrpljenje, ki ga je imel z menoj. Violine sem se naučil igrati le toliko, da sem lahko pri odprtem oknu, čez »graben«, Helenci na čast, v tercah zaigral Offenbachovo Barcarolo, več pa ne! Do glasbene šole Sloge, iz Most ni bilo tramvajske proge. Lahko bi se peljal z dvojko do »mesta«, nato pa peš proti kolodvoru, pa se mi ni dalo. Po navadi sem pešačil. Le izjemoma sem uporabil tramvaj. Poleti in pozimi, v dežju in snegu. Poleti je tramvaj, ki ga je po nepotrebnem ukinil župan Dermastja, imel tudi odprto prikolico, na katero se je dalo skočiti tudi med vožnjo. Očitno se mi je mudilo. Rutinsko sem skočil na odprto prikolico dvojke. Odprla se je lesena škatla z violino, ta je padla pod stopničke tramvaja in učenja je bilo konec.
Samo zato, da prelepa lesena škatla ni ostala prazna, smo sicer kupili novo šolsko violino, toda učenja inštrumenta je bilo konec.
Znanje violine mi je v gledališkem življenju kar prav prišlo. Najprej seveda na igralski akademiji, ko me je iz drugega letnika šolanja potegnil Ivan Levar v diplomski, četrti razred igralcev za partnerja Duški Počkajevi. Diplomirala je namreč v Čehovovih Treh sestrah z vlogo Nataše, ki ni sestra, ampak naporna in tečna žena edinega brata, ki ga sestre imajo. Ta brat po odru vozi dojenčka iz tega zakona v otroškem vozičku in v prostem času igra violino. Za vlogo tega brata je profesor in prvak Drame Levar izbral mene, ki sem bil v drugem letniku profesorice Vide Juvanove. Bil sem pravi. Znal sem škripati po violini in tudi za očeta dojenčka sem bil idealno izbran, saj sem se ravno v tem času znašel v položaju očeta nezakonskemu sinu. Sošolka iz nižjega letnika trgovske akademije me je določila za očeta in pozneje je s socialno delavko na občini vložila tožbo, sodišče pa mi je naložilo plačevanje preživnine, kar sem izpolnjeval 18 let. Dvom o resničnosti priznanja očetovstva traja še danes, ko sva oba že starčka.
V vlogi Andreja Prozorova sem uspel. Na banketu po premieri se je Levar vpričo visokih predstavnikov Marijana Breclja, Juša in Ferda Kozaka, profesorskega zbora in nekaterih diplomantov dvignil in s prstom pokazal name, ki sem sedel na koncu te dolge obložene mize, ki je bila bogato obložena z dobrotami iz ministrskega magazina. V ta »magazin«, ki je bil na zunanjem dvorišču »Šestice«, sem med vajami na Gajevi po naročilu profesorja Levarja hodil po malice za diplomski razred. Največkrat po beli kruh in sir. Torej, dvignil se je Ivan Levar izza čela mize, pokazal name s prstom in s svojim nosljavim ter velikim opernim glasom rekel: »To je igrauc!« Tako me je potrdil za igralski poklic in mi takoj nastavil nekaj nevoščljivih kolegov za sovražnike in Duško Počkajevo za gledališko partnerico v poznejših uspešnih predstavah Drame.
