Plesi v kleti Trgovske akademije, briljantina in kravata.

Na trgovski akademiji sem zaradi služenja vojaškega roka prostovoljno ponavljal razred. Dobil sem nove sošolce, s katerimi prijateljujem še danes.

Šola je veljala za eno boljših, na njej si se lahko z manjšimi dopolnitvami izpitov izobraževal, dokler so te lahko vzdrževali starši. Možnost nadaljevanja študija je bila tudi diplomatska šola v Zagrebu. Prva runda mojega šolanja na »trgovski« je bila povezana z okupacijo in študij oziroma šolanje je bilo podobno tem časom. Profesorji, ki so pribežali iz Štajerske, so hitro razumeli, da jih bo na tej šoli, če bo le mogoče, pred aretacijami varoval ravnatelj Avgust Pirjevec, trden Primorec, ki je s svojo mogočno brado po videzu lahko konkuriral, in kot lahko zdaj presodim, tudi značaju, otroškemu zdravniku dr. Drču. O njegovem direktorovanju samo dobro. Redki današnji ravnatelji bi bili tako širokogrudni, da bi vsakič, ko so zatulile sirene alarma, spustili vse dijake mešane šole v kletne prostore, kjer naj bi bilo zaklonišče, da bi ob spremljavi harmonike v šoli, kjer se istočasno šolajo dekleta in fantje, imeli plesne vaje. Na trgovski se je godilo natančno to.

Ob desetih, malo pred glavno pavzo, so se ponavadi oglasile sirene in razredi nas, pubertetnikov, so se z ropotom izpraznili in zapolnili kleti šole. Tam je imel že pripravljeno klavirsko harmoniko sošolec Heini, sin bogatega trgovca z moškimi konfekcijskimi oblačili. Njegov oče je imel na Prešernovi, pod stavbo glavne pošte v centru Ljubljane, veliko modno trgovino, ki je imela za poslopjem tudi dvorišče, na katerem je stal precejšen lovski paviljon. Heini je bil čeden fant, ki je vsak dan nosil drugačno obleko, s tem je kot maneken delal reklamo za očetovo firmo.  

Medvojni stil: briljantina in kravata

In zdaj malo o medvojni modi. Ves čas govorim o moških oziroma fantih. To je zato, ker smo bili fantje na trgovski akademiji v manjšini. Na en fantovski razred sta se prilepila dva dekliška. Italijanski okupatorski oficirji so bili opazno lepo negovani ljubitelji lepega oblačenja in pričesk z veliko briljantine. Tudi mlajši prebivalci Ljubljane nismo dosti zaostajali za njimi. Vse, kar pišem, so seveda opažanja štirinajstletnega promenadnega leva, ki je pač dozoreval v ograjeni medvojni Ljubljani, kjer so gledališča in kinematografi, kavarne in gostilne, trgovine in banke precej normalno delovali. Kino Sloga pri kolodvoru je filme vrtel nonstop. Od zgodnjega dopoldneva do večera so se vrteli isti filmi, kar je bilo pripravno za špricanje šolskega pouka in ilegalce, ki so delali za OF, pa tudi za modo, ki smo jo uveljavljali predvsem na promenadi in na popoldanskih plesnih vajah v Narodnem domu.

Nikoli mi ne bo jasno, kako je mogoče, da je v trgovini, konfekcijski trgovini, kupljena obleka dražja od obleke, ki jo sešije krojač po meri. Med vojno, mislim na vojno, ki smo jo mi vojevali, je bilo tako. Vsakodnevna promenada v Ljubljani se je začela na levi strani glavne Pošte in je bila mimo Opere usmerjena proti Tivoliju. Krajša je trajala samo do železniške proge in tam obrat nazaj po drugi strani, mimo Narodnega doma do slaščičarne Petrička in Daj-dama do vogala kavarne Emona. Daljši sprehod se ponavadi ni končal pri progi, ampak se je lahko nadaljeval proti Tivolskemu gradu do psov. Strogo po aleji in mimo luči. Stranske poti in odcepi se niso šteli v promenado, ampak so bili neke vrste prekrški, ki se niso opravičevali.

Promenirali smo v skupinah po dva ali trije, z začetkom ob petih popoldan. Ob devetih je bila namreč policijska ura. Vsi randevuji so se vršili na tem sprehajanju gor in dol. Prešeren ni bil vključen v ta život. Seveda je bilo pomembno, kako si bil oblečen. O dekletih vem samo toliko, da smo bili natančni pri ocenjevanju dolžine krila in višine plutastih podplatov na čevljih. Dolžina krila je bila še dolgo predmet raznih kritik tudi po svobodi. Za komunikacijo med levo in desno stranjo Cankarjeve smo uporabljali posebne signale. Poglede in namige. Do nesporazumov ni prihajalo. O vsem smo se sporazumeli čez cesto in prehajanje na drugo stran ceste ni bilo zaželeno.

Moška moda oblačenja je zahtevala: srajco z obvezno kravato, zavezano na vozel »scapino«. To je majhen vozel s posebno nenavadno vezavo v trikotni obliki. Obleko z obveznim telovnikom. Suknjič precej dolg, ki naj seže do dolžine stegnjene roke, če prosto visi ob telesu. Ozke hlače široke 23 cm, s pet do šest centimetrov širokim spodnjim robom. Obvezen je bil klobuk, ki si ga modno lahko nosil tudi v roki, vendar je moral imeti šestcentimetrski rob. Čevlji so imeli plutovinast podplat in ob vsakem vremenu je bil čez roko zložen še balonski plašč.

Denar sem zaslužil s prekupčevanjem z znamkami in strojčki Luce za zvijanje cigaret. Borza, kjer se je trgovalo, je bila v večjem prostoru kavarne Slon. Nekaj denarja sem tudi zaslužil s tem, da sem med počitnicami pomagal pri zidarjih ali pa sodeloval pri obnavljanju pozlate na angelih v ljubljanski stolnici.

Po končanem šolanju, ko sem profesorju Vilku Novaku, ki me je imel v razredu za demonstratorja, obljubil, da se v življenju ne bom ukvarjal z gospodarstvom, sem na Trgovski akademiji maturiral in z dekretom, ki smo ga vsi diplomanti prejeli z ministrstva, moral oditi v Sarajevo dokazovat, da bratstvo in edinstvo res obstajata.

Čakala me je že služba računovodje v nekakšnem oddelku za arhitekturo in stanovanje pri muslimanski družini. Le poredkoma sem koga od njih srečeval in nekaj mesecev domotožja zelo slabo prenašal. Po kakšnih treh mesecih bratstva sem ušel v Ljubljano in pri Putniku v Ljubljani našel zaposlitev v računovodstvu, ki ga je vodil ustanovni član takrat še amaterskega Celjskega gledališča Saša Pfeifer. Tu sem že pričel škiliti na Dukičeve bloke, kjer se je v petem nadstropju na Gajevi 5 nahajala AIU. Akademija za igralsko umetnost, ki je s Shakespearovo igro Kakor vam drago v ljubljanski Drami že uprizorila prvo javno predstavo s svojimi prvimi diplomanti.