Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Kolumna
Oder na levi ali »Levi oder«

Oder na levi ali »Levi oder«

Jurij Souček, 13.05.2021 18:47:08

JURIJ SOUČEK - Odlomki iz biografije

Delite na:

Zgodbe iz Drame, ki jih razčlenjuje z dokumenti moj pokojni kolega Polde, so že postali en sam dolgčas in v njih je premalo zabavnega materiala, da bi jih obnavljal tudi jaz. Mogoče samo še zgodbica o tem, kako je velik del ansambla v Šenkovem obdobju »operacije brez narkoze« zasedel oder tako, da so se posedli po odru, ki je bil pripravljen za vajo Oskarja Panizze, Ljubezenski koncil. Režiser tega komada je bil Paolo Magelli, jaz sem igral glavno vlogo Hudiča. Vaja je, jasno, odpadla. Kar nas je bilo igralcev v zasedbi, smo odšli domov, predstava je sicer z nekakšnim uspehom doživela in preživela takratni abonma, toda za njo je ostal le moj lepi spomin na nekaj kolegov in kolegic, ki jih nisem videl protestno sedeti na odru.

Ostala sta nama tudi eden najlepših plakatov, ki jih je poleg Marksa ob biciklu kreiral Matjaž Vipotnik, in slab okus v ustih. Tudi v tem, da se Paolo Magelli nikoli več ni pojavil v ljubljanski Drami, smo bili uspešni. V Beogradu in še kje v nekdanji Jugoslaviji so ga bili veseli, če je le imel čas zanje. Podoben, le malo bolj tih štrajk, ki je veljal samo meni in moji prisotnosti na odru, sem doživel v glavni vlogi Barnesovega Vladajočega razreda, ko so me nekateri kolegi in tudi uporniške kolegice presenetili tako, da so v dialogih z menoj skoraj šepetali svoje besedilo. Govorili so tako tiho, da je njihovo besedilo komaj prišlo do mene, seveda pa tudi do vznemirjenega občinstva ne. Skratka, čas je bil, da se spet umaknem. To sem storil tako, da sem direkciji predlagal ustanovitev Levega odra, na katerem do takrat zaradi odmeva, ki ga je ustvarjala cementna stena, ni bilo mogoče imeti niti bralnih vaj. Med odrskimi delavci sem nabral ekipo, ki ji je načeloval Jure Marinšek, poznejši šef inšpicient v Cankarjevem domu, in nekatere odrske delavce, ki so se kmalu za njim tudi presedlali tja. Zapomnil sem si dva brata, mogoče sta se res pisala Boštjančič, in še nekatere, ki naj se mi po tej objavi javijo, da se v knjigi, če bo, zahvalim za zvestobo. Najprej sem seveda moral napisati igro, da bi jo na Levem odru, ki ga še ni bilo, uprizoril. Cankar lahko vedno priskoči na pomoč in je nesporen v vseh stiskah. Ves čas svojega igralskega uporništva žlahtnemu patosu v Drami sem ga prebiral in nazadnje sem obstal pri njegovih satiričnih spisih.

Dajal sem jih na stran in jih po zgledu Mirka Mahniča, ki je v Mestnem gledališču na odru uspel s predstavo, ki je posnemala amaterske veselice z igro in petjem, združil v celoto, ki sem jo pod naslovom Veselica v Blatnem dolu predložil s prošnjo za prireditev na Levem odru ravnatelju Šenku. Bližali so se državni prazniki 29. novembra, ko se je slovenski narod za nekaj dni preselil na vikende, ljudstvo pa ostalo doma. V treh prostih dneh smo z izbrano ekipo petih ali šestih prostovoljcev oder od tal do stropa na strani službenega vhoda oblepili s škatlami za jajca. Te škatle sem izprosil v Zalogu, pri izdelovalcu. Lepilo sem po tovarniški ceni kupil v prodajalni na Maistrovi, kjer je bila včasih trgovina, v kateri so prodajali barve in lake. Zdaj so tam prostori Ministrstva za kulturo. Iznašli smo tudi sistem, kako škatlo hitro namažeš po vsej ploskvi, a ga ne bom izdal. Vsekakor smo dobro zasmrdeli direkcijo in celotno pritličje Dame, si po treh napornih dneh, omotični od lepila, podali roke in odšli na pivo. Razprodano premiero in slavnostno odprtje sta si s klopi, ki smo jih razpostavili namesto sedežev, ogledala tudi Dušan Jovanović in hrvaški režiser Georgij Paro. Njiju navajam, ker si ostalih kritikov nisem zapomnil.

Razprodana premiera 27. 12. 1974 je bila uspešna. O Logarju, profesorju na likovni Akademiji in umetniku - slikarju, ki je naslikal ali natiskal ogromno že z letala razpoznavnih slik, visečih tudi v bankah NLB, da bi bil iz prijaznosti scenarist, pa podrobneje. Vsekakor sva se dogovorila, da naj se preizkusi tudi v teatru, ki ga sicer še ni, a bo kmalu. To ga je zanimalo in pripeljal sem ga tudi na bralno vajo. Videl je, da nimamo denarja, je pa na hodniku Drame brž opazil stare, bele garderobne mizice, ki so jih ravno nadomeščali z novimi.

Kakšen teden Lojze ni odgovoril. Bil sem v stiski pred igralci, ki so hoteli vedeti vsaj za svoje osnovne odrske situacije. Kje bo kdo stal ali sedel. Kaj bo tam, kjer bo, počel, smo vedeli. Kje bo to, pa je bila neznanka. Medtem ko smo bili že sredi študija, sem ga ujel in mu razložil, da nujno potrebujem prave, ne namišljenih trdnih miz in stolov, da bom lahko igralce postavil v zamišljeni okvir odra. Odgovoril mi je, da preživlja ravno ustvarjalni umetniški »nullpukt«, ničelno točko, in da bo razstavil čisto črne slike in prazne okvirje brez slik. To sem kar preslišal. Kap me sicer ni zadela, temveč sva, mislim, da ravno takrat, s pomočjo mlekarske cize, ki sem jo našel pri kmetu v Štepanji vasi, kamor sem včasih hodil po mleko, začela iz omenjenih starih belih miz, izločenih iz garderob, ustvarjati sceno. Dobro nam je služila do takrat, ko iz uspešne predstave Veselice v Blatnem dolu niso naredili mašila za Veliki oder, ki je bil v dolžniškem zaostanku z eno abonentsko predstavo. Veselica je ostala brez scene, ki je bila izmišljena samo za Levi oder, in predstava s sijajnimi igralskimi kreacijami, kjer je spet Kristijan Muck vlekel Talijin voz, je slavno in počasi izginjala z repertoarja in tudi iz spomina. Puntar, ki ga je igral Lojze Rozman, je za to vlogo v njej dobival aplavze na odprti sceni. To je pač treba zapisati. Toda na Velikem odru Drame Logarjeva scena in moja satirična zamisel nista delovali tako, kot bi morali. Kot scenarist se je Lojze sicer spet izkazal kot genialen improvizator. Izmislil si je novo rešitev za predstavo v obliki treh velikih črnih smetarskih vreč, ki so, napolnjene z odpadnim papirjem, visele nad praznim odrom. Žal pa to ni bila več ista predstava. Bolj znak naše krize, ki pa se ni dala reševati samo s Cankarjem.