Od Izraela in Marsa do Balaševića

Berem zanimive novice. Namesto notranje politike, pa tudi zunanje, najrajše berem tiste z zadnjih strani časopisov. Bolj pozorno jih registriram kot včasih, pred »ero covida«.

In si sestavljam neke zaključke, ki so posledica nekega dogodka. V Izraelu se je zgodilo strašno onesnaženje morja, velik naftni madež iz cisterne se je razlil in se dobesedno zataknil ob obalo. Veliko ljudi sodeluje pri čiščenju.

Povsod po svetu primanjkuje sezonskih delavcev, ki bi pobirali pridelke. Ogromno, nepredstavljivo veliko hrane propada. Spet v Izraelu so izumili posebne leteče robote, ki sami najdejo in nabirajo samo zrelo sadje, s čimer preprečujejo velike izgube pomaranč, limon, breskev. Roboti delajo štiriindvajset ur na dan in nepogrešljivo detektirajo dišeče sadje. V procesu obiranja je izredno pomemben čas, saj sadje, pobrano z dvotedensko zamudo, izgubi 80 odstotkov svoje vrednosti. Ko izberejo sadno drevo, roboti poiščejo najbolj dostopno mesto, kjer se mu lahko približajo, in ga s pomočjo prijemalke poberejo. Združeni narodi so leto 2021 razglasili za mednarodno leto sadja in zelenjave, s poudarkom na inovacijah in izboljšavah tehnologij, katerih namen je povečati učinkovitost in produktivnost pridelovanja.

V Ameriki se je število smrtnih žrtev zaradi posledic covida povečalo na pol milijona. Vesoljsko plovilo Nase je pristalo na Marsu in nam poslalo čudovite fotografije s površja rdečega planeta. Po nekaterih predpostavkah so nekoč, pred milijoni let, na Marsu obstajali pogoji za življenje. Za zdaj še ne vemo, v kakšni obliki. Zanimivo je razmišljati o kvantnih resničnostih. Kako Mars »doživlja«, da smo ga poimenovali po bojevitem bogu iz mitologije majhnega naroda na območju današnje Grčije? Tako kot smo bili stoletja prepričani, da je Evropa središče sveta, in smo risali takšne zemljevide, smo tudi kljub znanstvenim odkritjem še vedno prepričani, da je naš planet središče vesolja. Naša mala »vesoljska ladja« na kraterju, ki so mu dali bosansko ime Jezero, mi govori, da so morda neke druge ladje tako prihajale k nam. So podobne našim ali so povsem drugačne?

Medtem ko v zadnjih letih neprekinjeno delam, nisem niti opazil, da obstaja država z imenom Mjanmar. Mislil sem, da gre za neko majhno azijsko državo, nato pa sem odkril, da se je takrat, ko sem v šoli študiral geografijo, imenoval Burma. Spomnim se je iz gibanja neuvrščenih. Ne glede na to, kako majhna je, je to velika država, ki meji na Bangladeš, Indijo, Kitajsko, Laos in Tajsko in ima kar 55 milijonov prebivalcev. V središče pozornosti so jo pritegnili veliki protesti po državnem udaru, ki se je zgodil 1. februarja.

Prodemokratične sile po svetu zahtevajo spoštovanje demokratične volje volivcev. Svet pa kljub pandemiji ni prenehal biti nevaren in zahrbten kraj. Zadnja moda je, da se znani raperji fotografirajo z mladiči tigrov ali levov. Njihov cilj je prav poseben kraj – zasebni živalski vrt Albuqaish blizu Dubaja. To mesto velikosti nogometnega igrišča ponuja, da lahko za 250 evrov pobožate leva, se igrate z belimi tigri ali nosite pitona okoli vratu. Za to ceno se privilegirani obiskovalci ne pozabijo fotografirati v družbi redkih zveri in jih deliti na družbenih omrežjih, ne da bi jih pri tem zanimalo, od kod te živali prihajajo in ali jim to povzroča stres.

Ta teden ne more miniti brez zgodbe o smrti Đorđa Balaševića. Niti enega profila mojih prijateljev ni, na katerem nisem našel kakšne njegove pesmi ali spominov na čas, ki so ga te pesmi zaznamovale. Zvezdana Mlakar, Zoran Predin, na internetu pa prizori, kjer Splitčani na Peristilu pojejo pesem Priča o Vasi Ladačkom, ves center njegovega Novega Sada pa je v svečah. Sveče gorijo tudi pred Križankami. Balašević je zadnji trubadur države, ki skupaj s svojimi simboli počasi izginja. Politično je umrla leta 1991 in eden za drugim odhajajo tisti, ki so polnili njeno emotivno vsebino.

Preseneča me, koliko mladih danes posluša in pozna te pesmi. Mladi, ki so rojeni po vojni v Jugoslaviji, recimo hostese in hostesniki v Mini teatru so, vsak od njih, v Balaševićevih verzih našli neko zatočišče. V šoli smo včasih peli Računajte na nas, tisto naivno, v kateri prisegamo na partizane in poslušamo rock. Nato na študentskih žurih Život je more, nato pa v zrelih letih njegovo pesem Mati. V tej pesmi Đole poje, kako je v zrelih letih sanjal svojo mamo, ampak mlado, na vrtu, poleti. Spominja se mrzlih vojvodinskih zim, snega in košave. Če jih v resnici sami nismo doživeli, nam jih je pričaral v svojih verzih.

Pa tista Katrin, ki je prišla na dopust v Pulj (Pulo) in jo Đole prosi za odpuščanje. Umrl je zaradi posledic covida, kot ena izmed žrtev, ki je tokrat znana in je v mnogih državah povzročila žalost. Spet nam je to razkrilo razsežnosti te strašne bolezni, ki ne izbira med bogatimi in revnimi.

Kot vsako leto bomo tudi letos v naši mali judovski skupnosti praznovali purim, z večerjo, na katero sem povabil tesne prijatelje. Purim je praznik spomina na rešitev Judov pred pogubo v davnih časih. Pri večerji se bere knjiga o (kraljici) Esteri, ostro se protestira ob omembi imena zlobneža Hamana, obdarujemo se, priredimo zabavo, ki spominja na maskenbal, in pijemo vino. Veliko vina. Tradicionalno se naša druženja odvijajo do poznih nočnih ur. Kot v Balaševićevi pesmi Al se nekad dobro jelo baš.

Tradicionalno so za praznovanje vedno pripravljena tudi Hamanova ušesa, trikotni kolači, napolnjeni z marmelado ali makovim semenom. Ime so dobili po zlobnežu Hamanu, ki je kralju Ahašverošu predlagal, da iztrebi Jude, in je potem sam s svojo glavo plačal to zlobno nakano. Izjemoma se le tega dne v letu, zaradi nebrzdanega veselja, ki ga ta dan prinaša, pijejo različne alkoholne pijače, kar povzroča veliko veselja in smeha, tako kot tudi mora biti za ta najbolj veseli dan v letu.

Obstaja pa še en običaj, ki je sestavni del te izkušnje praznovanja purima. In to je, da se ljudje našemijo. Iz tega običaja je kasneje nastala krščanska navada pusta, pred vstopom v štiridesetdnevno obdobje kesanja in posta. Purim je opomnik, da velik del svojega življenja posvetimo oblačenju in svoja življenja živimo v neskladju s svojo dušo. Dovolimo si, da nas šemljenje zaziba v lažni občutek identitete, in polagamo vero v maske, ki jih nosimo, ne pa v prirodne lepote usode. Cilj praznika je najti svoja prava oblačila in svoj resnični jaz. Tako kot posamezniki kot tudi kot narod. In to je, kot vidimo Slovenci, znova in znova, vsak dan, zelo težka naloga.