Rusko veleposlaništvo Svet24.si

Izgnani ruski diplomat naj bi zapustil Slovenijo

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Tako bo potekal sončni mrk, ki je marsikoga prestrašil do kosti Odkrito.si

8. april, 2024 - Mrk, ki prinaša katastrofo?!

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Kolumna
Obšel sem pol sveta

Obšel sem pol sveta

Robert Waltl, 17.07.2020 12:37:07

Revija Stop

Delite na:

Facebook me je spomnil, da sem bil lansko leto ob tem času v Albaniji, predlani pa na Portugalskem.

Lani je imel Ivica Buljan premiero predstave Julij Cezar v Tirani, na trgu pred starim narodnim gledališčem, ki so ga oblasti nedavno porušile in izzvale zgražanje evropske kulturne javnosti. Videl sem ta spomenik, potem pa sva z Ivico obiskala Ismaila Kadareja, enega največjih svetovnih pisateljev. 

S soprogo sta naju sprejela v vili ob morju v bližini pristanišča Drač. Potem pa smo, z najino Umbro, potovali naprej proti jugu, se nekaj dni skupaj s prijateljico, kostumografko Ano Savić Gecan, zadržali v hotelu na obali pri mestu Vlorë, obiskovali smo planinske predele, ki so komaj kakšnih deset kilometrov zračne linije daleč od morja, pa tako zelo surovi, ogoleli in sredi poletja zaviti v meglo. 


Dve leti nazaj smo s predstavo Zapiranje ljubezni gostovali v Almadi. To je nekdanje ribiško mesto z ladjedelnico, ki ga z Lizbono povezuje ogromen most 25. april, poimenovan po datumu, ko je bila leta 1974 z revolucijo na Portugalskem uvedena demokracija. 
Na Portugalskem sem bil zaradi spleta okoliščin velikokrat do zdaj. Od prvega turističnega obiska v začetku devetdesetih let, ko sem spoznal številne prijatelje iz gledališča in sveta umetnosti, do tega zadnjega julija 2018, ko smo z Mini teatrom na festivalu prikazali uspešnico s Pio Zemljič in Markom Mandićem.


Leta 1996 smo v Naravoslovnem muzeju v Lizboni na festivalu Atlantico igrali Ime na vrhu jezika. Tega leta je na tem istem festivalu nastopil tudi eden najbolj znanih svetovnih performerjev, Ron Athey. V vmesnem času smo tam gostovali z Macbethom, ki so ga prav tam videli številni novinarji in smo tako dobili sijajne kritike od Južne Amerike do Guardiana. Zakaj prebiram po teh spominih? 


Do korone se mi je zdelo, da obstaja še mnogo čudovitih krajev na zemlji, ki jih še nisem obiskal. Pa jih je bilo resnično na mnogih lokacijah na vseh kontinentih veliko, od Andov, Norveške, Belorusije, Armenije, Sydneyja, Šanghaja in Moskve. Bil sem na poroki v Pakistanu, večkrat igral predstave v Teheranu, Havani in Venezueli pa nekega nedeljskega popoldneva v nekem malem gledališču v Tel Avivu.

In predstave v majhni afriški vasici v bližini Abidžana. In koliko sem samo mest in držav zgrešil, ker ni bilo časa. Zdaj pa se sprašujem, ali bom še imel priložnost obiskati Brazilijo in Japonsko, Južnoafriško republiko, Kilimandžaro, Islandijo?

Moja generacija je morda prva, ki je začela prav masovno in pogosto potovati še v Jugoslaviji, potem pa smo nadaljevali v Sloveniji. Kako se bomo sprijaznili z mislijo, da bo potovanj vse manj? S predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča smo obšli vso Evropo, z Macbethom pa velika mesta sveta. 


Pred par dnevi smo bili veseli, da smo z Zapiranjem ljubezni nastopili pred publiko v Trbovljah. Tudi to je bilo do zadnjega vprašljivo zaradi koronskih sanitarnih predpisov. Mi pa brez publike ne obstajamo. Sinoči smo bili na Kongresnem trgu na tradicionalnem koncertu, ki ga organizira Svetlana Makarovič. Srečamo Olgo Kacjan, Salome in Marlenno, Janjo Majzelj, Polono Vetrih, Ignacija Šunjića, Vuka Ćosića, prijatelje iz Maribora. V deževni noči se je ob vseh varnostnih ukrepih zbrala ogromna množica ljudi. Tak koncert, glasba in poezija nas spominjajo na neki čas, v katerem smo se požrtvovalnosti in hrabrosti še učili v šolah, v času, ko je bil antifašizem velika moralna vertikala v naši družbi.

Na druženje naju je povabila francoska veleposlanica, čudovita oseba Florence Ferrari. Njen francoski šarm in izobrazba, italijansko poreklo in maroško otroštvo tako prav pridejo v naši sredini, ki ima tendenco, da se hitro zapira.


Ja, Maroko, ki ga še nikoli nisem obiskal, pa sem vedno tako želel videti dežele Magreba. Nova predstava Vsi ptice, ki jo pripravljamo v Mini teatru, avtor je Wajdi Mouawad, govori o maroškem diplomatu Wazzanu, ki so ga pirati ugrabili in podarili renesančnemu donatorju in mecenu, papežu Leonu, ki ga je pokristjanil. Ker je bil izobražen, se je Wazzan družil z največjimi umi tistega časa, odkril jim je geografijo Afrike, po smrti pa se je za njim izgubila vsaka sled.

Na vajah se pogovarjamo o življenju tega prosvetljenega človeka, ki mu je Amin Maalouf posvetil knjigo Leon Afričan. Sam igram judovskega fanatika, ki odkrije, da je v resnici Palestinec, a mu tega nikoli niso hoteli povedati. V sanjah srečam tega Wazzana, Leona Afričana.

Zato obožujem svoj poklic, igro. V svojem življenju imam srečo srečevati veliko ljudi, resničnih, takšnih, ki so me recimo povabili na poroko v Lahore ali na helikopterske polete v Venezueli ali v Estonijo. Povsod me je tja odpeljal teater.

Imam pa srečo, da srečujem tudi ljudi s fascinantnimi biografijami, ki so živeli recimo pred petsto leti.

In imam srečo, da sem spoznal diplomatko takega formata, kot je Florence. Pogosto nas obiskuje s svojimi prijatelji, ki jih pripelje na Križevniško ulico, da jim pokaže drugačno Ljubljano, Ljubljano, v kateri se umetniki družijo dolgo v noč ob poeziji, pesmi in pogovoru. Prejšnji četrtek smo na Križevniški »odprli« klop pesnika Tiborja Hrsa Pandurja. Vsak četrtek ob klopi, na katero smo natisnili verze enega pesnika, pripravimo branje poezije in druženje ob vinu. Če se sprehajate v bližini, se nam pridružite. Vsaj za pet, petnajst minut ali za pol ure, doživeli boste lepoto umetnosti