O, Mutti, čuvaj svoje pišče!

Rekel seveda ni nobene, mož je inteligenten in uvideven. Je bilo pa seveda pričakovati, čeprav so podobno katastrofo napovedovali vsi preroki in vsi komentatorji, tako da ti ni bilo treba biti pameten, kam se obrača nemška politika, se pravi nemški volivci, od predzadnje nedelje dalje in kaj je treba pričakovati. Mutti sama zasebno sicer ni mama, tako so hotela nebesa, je pa mati neštetim Evropejcem, tudi našemu novemu premierju Šarcu, in tako se je med nedavnim, čisto všečnim otvoritvenim obiskom Šarca pri Merklovi tudi kazalo. Kolikšno tremo je imel pred tem sveži slovenski premier, saj je bilo druženje v Berlinu tudi njegovo prebijanje tovrstnega meddržavnega ledu, seveda ne bomo nikoli izvedeli, a se je takole na oko kar dobro držal in ni bilo videti nobenega omembe vrednega kiksa. In Mutti je bila prijazna, topla, tako rekoč prijateljska, tako da zoprna slovenska publika skoraj ni imela česa šimfati. Kar začutili smo, seveda tisti bolj intuitivni, kako je dvignila eno od peroti in z njim nežno ogrnila pišče Slovenijo.

Prebijanje ledu je seveda relativen pojem, ki ga lahko sleherno leto preverjaš ob našem bajerju. Led prebiješ vsaj na dva načina: če si cepec in teslo in hodiš po ledu, ko je še prezgodaj, se ti ta pod nogami vsake toliko rad vdre in potem čofneš v vodo. Prebiješ ga lahko seveda tudi, če neko situacijo iz hude zime pravi čas zmehčaš v pomladno odjugo; tisto je konstruktivno in zaželeno prebijanje ledu in ga je tako ob Merklovi prebil tudi Šarec v Berlinu.

Treba je upati, kajti v Evropi se je, zdaj že povsem razvidno, začela zima in Unija ni ničemur več podobna. Za Slovane v njej je bilo sicer slej ko prej pričakovati, da se bodo kmalu spreobrnili nazaj v Slovane, kar se je ročno zgodilo; Madžari so se tudi spreobrnili nazaj v Madžare, si navlekli Orbana in je tam štala, da večje skoraj ne bi moglo biti. O Poljski je odveč izgubljati besede; to nesrečno ljudstvo si skozi vso zgodovino malone sistematično vleče nesrečo na glavo. Veliko Britanijo kar odmislimo, za boljšo vago so se zdaj spuntali še Italijani, si poleg grozne nove politične garniture navlekli še goro hudih novih dolgov in pretijo, da se bodo zdaj zdaj pokazali publiki kot novi Grki z uničenimi financami. A ker Italija v Evropi ni kar tako, temveč tretja najpomembnejša gospodarska sila, je zadnje čase slika Evrope še za odtenek bolj mračna kot do zdaj.

Skandinavci se na srečo, menda še edini, kar dobro držijo, čeprav Švedsko, kot je slišati, zadnje čase tudi vleče vedno bolj v desno. Balkan ostaja žlahten, slikovit in neprišteven Balkan, in če se bo kdaj tam spet pojavila kakšna dobro uperjena sarajevska pištolica, bo to za Evropo blagodejna priložnost, da si s hrbta strese nadležno in nerešljivo balkansko breme. Mene to razkrajanje in majanje Evropske unije strahovito skrbi, menda edino daleč naokoli. Brez dvoma je Slovenija s članstvom v Uniji ogromno pridobila in bo, če se bo stvar sesula, ogromno izgubila, čeprav tega zdaj nihče noče ne opaziti ne o tem premišljevati. Mi meljemo po medijih svoja domača nepomembna blebetanja in jih povzdigujemo v politiko par excellence in nas svet okoli nas pretirano ne zanima. O blaženi Bergant, ne hodi prevečkrat z zaslonov Odmevov! Bergant je menda edini, ki nas zelo temeljito popelje v beli svet in se med njegovim vodenjem edinkrat ne počutim zaplankane. No, tudi Ladika za to ni čisto neobčutljiv, da ne bo krivice. In če bi oni dan Odmeve vodil Bergant, ne bi bilo mogoče, da bi minili brez ene same besede o norih dogajanjih v savdskem veleposlaništvu v Turčiji tik pred tem in o dogodkih, ki so mu sledili, čeprav se je ob tem tresel ves svet.

Medtem pa se doma že nekaj časa kopiči vsaj en usoden in skrajno nevaren problem, prava in dejanska ekološka katastrofa, takšna brez primere: gore, kaj gore, Himalaja naglo rastočih nevarnih odpadkov po domovini. Omenili so in potem dolge mesece tega nihče od medijev ni več niti omenil. Malce sem se čudila in čakala, kaj bo. No, končno dočakam oni dan pred Dnevnikom – ali pa so bili Odmevi, saj ni pomembno. Rosvita z dramatičnim in usodnim glasom za uvod oddaje napove: Slovenija tik brez izbruhom grozljive in usodne katastrofe: zadušile nas bodo neverjetne količine odpadkov! Na pomoč!!! Ja, ljubi bogec, kaj pa si, tako rekoč vodilna informativna novinarka, počela s tem mogočnim problemom zadnjih nekaj mesecev? Saj smo vsi vedeli in čakali, zdaj pa so čez noč zagnali paniko! No, v tem pogledu je zdaj po Sloveniji res kaj videti. Medtem so nas namreč po dolgem in počez res skoraj zasuli orjaški kupi nepopisne svinjarije, kakršne si danes ne privošči nihče več razen nas, še Indija ne, in smo v tem pogledu popoln evropski unikum. Zdaj je po dolgem času to sploh mogoče spet videti! In zdaj se bo seveda dvignil velikanski vihar in bomo v neskončnost poslušali samo še o tem, ampak jaz se sprašujem oziroma sprašujem gospoda Pahorja, ali se, medtem ko se v neki normalni državi rutinsko menjava vlada, lahko dogajajo vseh sort katastrofe in pri tem nihče z vrha države niti ne migne. Kako torej v resnici upravljamo to državo? Boste o tem kaj pojasnili?