O DUHOVNI MOČI GLEDALIŠČA, KI ZDRAVI

Že nekajkrat sem v kolumnah izrazil bojazen, kakšno bo v prihodnosti gledališče. Komaj smo zdržali prvi val epidemije in začeli igrati predstave, že se je začela nova serija katastrofičnih napovedi. Skorajda povsod po Evropi se povečuje število na novo obolelih, pa so nas »vladajoči« hitro poučili, da je to vse samo še prvi val in da drugi prihaja pozno jeseni in pozimi. Neverjetne so te kontradikcije, zdi pa se, da je tokrat vse bolj ležerno samo zato, ker smo se na virus pač navadili. 

Tudi mi v gledališču smo pokazali, da se lahko drugače organiziramo in varno sprejmemo občinstvo. In prepričali smo se, da gledalcem manjka pravega, živega gledališča. Ta zadnji vikend sem bil srečen, ker sem dvakrat doživel tisto vzvišeno in lepo, zaradi česar nam je teater v življenju tako pomemben.

V petek sem se odpeljal v Zagreb v Hrvaško narodno gledališče na premiero Haruka Murakamija »Kafka na obali«. Režiral je Ivica Buljan, v ekipi pa je bila njegova stalna slovenska reprezentanca, Miha Horvat in Toni Soprano Meneglejte sta naredila luč in video, naša Ana Savič Gecan je osvajala s čarobnimi kostumi, Mitja Vrhovnik Smrekar pa je naredil čarobno glasbo. Naslov predstave je pravzaprav tudi glavna glasbena tema. To je zgodba o fantu, ki beži pred očetom nasilnežem, konceptualnim umetnikom, ki ga je že davno zapustila žena in s sabo odpeljala hčerko. Mladi Kafka je v iskanju mame in sestre, za sled pa ima samo eno staro fotografijo s plaže. Istočasno pa starec Nakata, ki je bil v otroštvu poškodovan, medtem ko so ameriška letala na Japonsko metala prepovedana sredstva, krene v iskanje svoje sence in na avtocesti sreča mladega voznika tovornjaka. Kafka pride do mesta na obali in se zadržuje v knjižnici, ki jo vodi skrivnostna gospodična Saeki, v katero se takoj zaljubi. V knjižnici dela tudi mlada transoseba, ženska, ujeta v telesu moškega, ki bo Kafki pomagala v številnih težavah, ki ga bodo doletele. Spusti se v ljubezensko razmerje z zrelo damo, za katero sumi, da bi lahko bila njegova mama, starec Nakata pa na koncu najde vrata na drugi svet, skozi katera je enkrat že šel.
Vse to govorim, da vas spomnim na čudovitega Murakamija in njegove svetove, v katerih meša stvarnost in sanje. Pravi, da je naše življenje sestavljeno iz materialnega sveta, ampak da enako vlogo v njem igrajo spomini, sanje, da nas oblikujejo čuda in da ta ustvarjajo njegovo lepoto.

Pogosto odhajam v Zagreb, tam sem naredil mnogo predstav in imam veliko prijateljev. Ta predstava se me je močno dotaknila, me dvignila s tal in pokazala, kako čaroben je teater. V predstavi je kar 22 igralcev. Čudovito je občutiti meditativno energijo, vibracije, ki z odra prehajajo na publiko. Kafkovega dvojnika Čavko igra mladi Tin Rožman, ki se je tako neverjetno transformiral, da je videti kot junak iz japonskega manga. Težko je pričarati japonski svet, v katerem ni naše zahodnjaške penavosti, krča in straha pred smrtjo.

V času korone nam »Kafka na obali« prikazuje lepote življenja, pa tudi njegove težke strani, brez katerih ne obstaja. V predstavi se slišijo veter, dež, strele, ocean in ptice, oko je polno solz in sreče, sta tudi smeh in igriva mladost.

Verjetno vsi poznate Almo Prica, ki je fenomenalna igralka, tukaj igra z mladim Matijem Čigirjem, in to so nekatere od najbolj emocionalnih in najbolj erotičnih scen, kar sem jih videl.

Alma je pred kratkim ustvarila vlogo Diane Budisavljević v filmu, ki ga je lahko videlo tudi občinstvo v naših kinih. To je ženska, ki je v času ustaškega režima rešila na tisoče pravoslavnih srbskih otrok iz žrela smrti. Alma jo igra na neverjeten način, popolnoma diskretno, kot da želi z nečim frivolnim obarvati lik osebe iz zgodovine, ki nam danes kaže, kako lahko tudi v najbolj strašnih časih ostaneš človek, ko tvegaš svoje življenje s prepričanjem, da delaš za rešitev drugih.

In še en gledališki dogodek me je popolnoma ozdravil ta vikend.

Naš »Macbeth po Shakespearu«, ki ga igramo že 11. leto in me vsakič znova prepriča o globokih razlogih, zaradi katerih smo osnovali Mini teater. »Macbeth« je čudna tragedija, obstaja celo praznoverje, da se to ime ne sme izreči na glas, ker prinaša nesrečo. Ampak nam je prinašal srečo, odkar smo imeli premiero leta 2009. Potem smo dobili veliko Borštnikovo nagrado, pa igrali v New Yorku, na Dunaju, v Seulu, Lizboni, Zagrebu, Beogradu.

Čeprav je to zakleta tragedija, govori o tem, kaj se nam vsem začne dogajati takrat, ko postanemo oholi in začnemo verjeti v svojo popolnost, ko mislimo, da lahko upravljamo druge.

V »Macbethu« igra naša ekipa iz sanj, Marko Mandić in Milena Zupančič sta najbolj znani krvavi par iz literature, v resnici pa najljubši osebi, ki ju poznam v življenju. Takšni so tudi Jure Henigman, Anže Zevnik, Miha Rodman, Jose. V predstavo so v vseh teh letih prihajali tudi številni mladi igralci in ji dajali svežino, s sabo pa prinašali tudi svoj čas. Zadnje predstave sta z nami Gal Oblak in Andraž Harauer.

V soboto smo igrali na dvorišču v Križankah in še vedno sem pod vtisom, ki so ga igralci pustili pri občinstvu. V sobotni predstavi je prvič nastopil mladi Domen Novak, ki je zamenjal našega Saytona Domena Valiča. In zablestel. Aplavz je trajal neverjetno dolgo.

Posnel sem nekaj videov, fotografije, videti je kot v Sorentinovih filmih.