O bolečini in slavi
Pedro Almodóvar, po Luisu Buñuelu najbolj znan španski režiser in scenarist, je na nedavnem filmskem festivalu v Cannesu predstavil svoj najnovejši film, ki je prejel kar dve nagradi: za najboljšega igralca (Antonio Banderas) in filmsko glasbo (Alberto Iglesias). Almodóvarju se je žal izmuznila zlata palma.
Film pripoveduje življenjsko zgodbo režiserja Salvadorja Malla (Antonio Banderas) in je sestavljen iz prizorov njegovega življenja, nekakšne serije »srečanj«, izmed katerih se nekatera dogajajo v sedanjosti, druga pa so del spominov – recimo deli otroštva v šestdesetih, ko je s starši v iskanju boljšega življenja odšel v vas v bližini Valencie.
Ali pa prvega poželenja, prve ljubezni v Madridu v osemdesetih, bolečine ob razhodu, pisanja kot edinega zdravila, da pozabiš, česar se ne da pozabiti, odkritja kina in občutka neizmerne praznine, ki se pojavi iz ustvarjalne nemoči.
Film Bolečina in slava govori o kreativnosti, o tem, kako težko je ustvarjanje ločiti od lastnega življenja in o strasteh, ki dajejo smisel ter upanje. Salvador, zdaj v jeseni svojega življenja, med odkrivanjem lastne preteklosti najde potrebo po tem, da jo opiše. In tako najde tudi svojo odrešitev.
Ob tem filmu je treba vsekakor spregovoriti o nagrajeni filmski glasbi. Alberto Iglesias, sicer že stalni tandem z režiserjem Almodóvarjem, je znova naredil izredno dramsko, prefinjeno in intimno partituro. Dopolnjujejo jo štirje pomembni glasbeni robovi, ki označujejo tudi čas in prostor filmskega dogajanja: A tu vera (v izvedbi Rosalie in Penélope Cruz), Cómo pudiste hacerme esto a mi (Alaska y Dinarama), La Vie en Rose (Edith Piaf/Grace Jones) in pa Come sinfonia, kar je veličastna lirična pesem San Rema (1961), ki je tedaj postavilo pevko po imenu Mina na glasbeni vrh. In prav ta skladba je rdeča nit uradnega filmskega napovednika.
Če zapišemo, da je film vreden ogleda, je premalo. Film je vreden večkratnega ogleda in premišljevanja. Predvsem zato, ker slednje počne tudi Salvador. In Almodóvar, seveda.
