Novoletno pospravljanje
Ko so gostje odšli, so ostale v kuhinji in jedilnici nekaj takšnega kot posledice bombnega napada.
Ena od znank, ki so silvestrovale pri nas, me je vljudno vprašala, ali mi pomaga pospraviti, in jaz sem že skoraj rekla, da ja, pa je njen cenjeni soprog s precej povišanim tonom pojasnil, da morata domov, ker je njun pes zelo nesrečen. Do štirih zjutraj ni bil, potem ko so petarde nepreklicno utihnile, pa so se nedvomno začele psihične težave, mi je bilo pojasnjeno. Pa tudi zaspana da sta zelo. Kar pri nas sta se sprla, kdo bo peljal nerazpoloženega in užaljenega psa (silvestrovati je moral sam) na jutranje lulanje. Med medsebojnim obkladanjem s kletvicami sta odšla, ne da bi se sploh poslovila. Morda ji je zunaj celo smeje rekel, no, vidiš, pa sem te rešil pospravljanja, ko se tako neumno ponujaš.
Skratka, to je bil tudi edini namig, da bi kdo želel sodelovati pri sanaciji posledic praznovanja. Vsi drugi so izginili po svojih posteljah, kjerkoli so že bile, samo cenjeni soprog si je vzel nekaj malega časa in stlačil del umazane posode v pomivalni stroj, kar je sicer edina naloga, ki jo ima pri hiši. Pri tem sem bila deležna salve zmerljivk, češ da posode nisem po vseh predpisih oplaknila in je dovolj strokovno zložila v umivalnik, kjer bi v miru počakala na nadaljnje postopke. Ker ni in ni odnehal, sem začela kričati še jaz (saj veste, dva dni sem pripravljala silvestrovanje, on me bo pa zafrkaval zaradi nekaj neoplaknjenih krožnikov), tako da je naša družina vstopila v novo leto precej glasno. Kot običajno.
Ker tako ali tako nisem mogla spati, sem vzela metlo in cunjo ter se lotila čiščenja. Takšnega temeljitega, generalnega, ki vsebuje tudi odpiranje predalov in omaric, ki so bolj redko v uporabi. Najprej sem z divjim krikom odkrila prenosni pladenj za torte, mama mi je namreč ukazala, naj jo pridem iskat, pa previdna naj bom, ker je zelo krhka, torta namreč. Po vsem mestu sem iskala klinčeve nosilce za torto in na koncu odkrila dva – med njima je bilo 36 evrov razlike v ceni. Pri tem pa sem ga imela doma, že zdavnaj pozabljenega. Koliko takšnih reči sploh imam, pa ne vem zanje?
Odprla sem spodnji predal v kuhinjskem nizu, tam ni nič takšnega, kar bi večkrat potrebovala, in odkrila strgalo za limone, modele za mafine, nožek za rezanje zelenjave na dimenzijo slame, dva valjarja za testo (ker sem pozabila, da imam to reč pri hiši, sem valjala s steklenico), množico kitajskih palčk in šest rolic folije, dan pred prazniki sem šla kupit sedmo. Nekje v ozadju je bil korejski ribežen za korenje, zraven pa nekaj spiralnih rezil, ki sem jih kupila v enem od televizijskih šopov. S petimi nožki sem olupila pol kumare in četrt korenčka, preden so se polomili, pet sem jih pa spravila za čase, ko bom morda spretnejša. Ko sem se namreč pritožila, so mi rekli, da sem očitno zelo nerodna. Dotlej namreč še niso imeli nobene pripombe na svoje inovativne in vsekakor sijajne izdelke.
Ko so se silvestrovalci enkrat dopoldne privlekli v kuhinjo, so našli namesto zajtrka in kave mene na podu, sredi navlake, ki se je moram nujno znebiti, sem rekla. S strukturnimi spremembami je treba začeti kar prvi dan v letu. K temu sodi tudi samostojno pripravljanje zajtrka po poprejšnjem samostojnem polnjenju hladilnika. Razumeli?! In medtem ko so si pekli omete, sem jaz iz vsega, zloženega po tleh, skombinirala zapoznela novoletna darila. Kdo si želi pladenj za torto s pokrovom in korejski ribežen za korenček?
