polna luna Dobra karma

Test ob polni luni vam prinaša rešitve za mnoge ...

meghan markle, princ harry Svet24.si

Harry in Meghan sta praktično reveža

mario fafangel Reporter.si

Strokovni svet NIJZ že 15. februarja predlagal ...

govedo, karim-allah, krave Svet24.si

FOTO: Ubili bodo 864 krav, ki že mesece plujejo ...

DR_1 Necenzurirano

To je zdravnik iz Namibije, zaradi katerega ...

finale ženim sina Odkrito.si

Dramatičen razplet v oddaji Ugodno oddam sina

Kaya Solo M soseska Najstnica.si

Svet (ne)pozabljenih iger in zabave

Kolumna
Novinarstvo od hladne vojne do grškega otoka Tilos

Novinarstvo od hladne vojne do grškega otoka Tilos

Robert Waltl, 21.01.2021 09:10:40

Robert Waltl

Delite na:

Spomnim se, da smo pri urah slovenščine v osnovni in srednji šoli večkrat imeli prosti spis o tem, kaj bi radi počeli, ko bomo odrasli. Najbolj pogosti odgovori so bili zdravnik, inženir, znanstvenik, učitelj, kakšen pustolovec je napisal astronavt. Ampak novinar – ta poklic je bil pa v naših očeh nekaj največ. In če so nas v šoli učili humanosti, smo seveda hoteli biti zdravniki in reševati življenja. Inženirji so »kovali« nov svet, znanstveniki so omogočali nova in nova odkritja, novinarji pa so nam pomagali, da smo lahko ta svet razumeli.

Kakšna avtoriteta je bil samo Jurij Gustinčič. Za mlajše bralce, rojen je bil v Trstu, živel v Verudeli in Idriji, v poznih tridesetih študiral v Moskvi, bil član jugoslovanske pogajalske delegacije za vprašanje Trsta. Potem pa dopisnik v Londonu, New Yorku, kjer je preživel trinajst let. Poročal je iz Grčije, Turčije, Cipra in Izraela, o aferi Watergate, o invaziji sovjetskih sil na Češkoslovaškem. Objavljal je v vseh najpomembnejših jugoslovanskih medijih. Verjetno bo ostal v spominu kot najpomembnejši zunanjepolitični novinar bivše države. Zakaj se ga tako živo spominjam? Ker je vsem nam, zelo pogosto se je ob tiskanih člankih pojavljal tudi na televiziji, tako kompetentno pojasnjeval, kaj se v bistvu dogaja po svetu.

Ali lahko danes celo mi, odvisniki od novic na televiziji in na portalih, razumemo, kaj in zakaj se nekaj dogaja na kriznih žariščih in zakaj je slednjih vedno več?

Malo sem raziskoval, kaj se dogaja z novinarstvom v zadnjih desetletjih, odkar je internet prevzel vodilno vlogo, in sem med drugim našel ta fantastični citat: »Moja velika skrb trenutno je, da novinarstvo drži celo nacijo v stanju nervoznega vznemirjenja. Danes lahko opazimo, kakšno nesorazmerno pomembnost imajo nekatera najbolj nepomembna dejstva. Ko se konča prvi primer, se že začne drugi. In časopisi živijo na tem predrznem produciranju novih 'primerov'. Če jim zmanjka tem, si jih preprosto izmislijo.«

Ne, to ni tožba nostalgika, ki obupuje nad površnostjo in nenormalnim tempom informacij, ki krožijo po glavnih medijskih spletnih mestih, Twitterju ali na kanalih, kot je CNN, ki neprekinjeno predvajajo televizijske novice.

To »jamranje« nad propadom novinarstva je objavil najslavnejši francoski pisatelj svojega časa Émile Zola v Le Figaro 24. novembra ... veste, katerega leta? 1888! Še ena potrditev, kako se čas konstantno spreminja, mi pa vedno mislimo, kako je s tistim starim izginil svet, ki je bil bolj kvaliteten.

Zakaj mislimo, da je splošna kakovost novinarstva padla, in dvomimo, da je tisto, kar smo nekoč čitali in poslušali, in tisto danes še vedno isto novinarstvo?

Spomnim se časov, ko so bili tudi gledališki kritiki še redno zaposleni kot stalni novinarji. Danes pa se od sodelavcev zahteva vsestranskost: da imajo solidno splošno znanje in da so neprestano v prvih bojnih linijah, v iskanju za novimi in novimi informacijami, ki bodo prehitele konkurenco. 

Če malo karikiram, bi lahko rekel, da nas ta hitrost informacij izpostavlja nevarnosti, podobni prehitri vožnji z avtomobilom. Da bi bile sveže novice čim bolj atraktivne, pa se gre nenehoma še korak naprej, kakor da se stalno dodatno pritiska na gas in povečuje hitrost vožnje.

Sinoči sem gledal še en izvrsten intervju Ksenije Horvat, tokrat z Boštjanom Videmškom, ki mi znova potrjuje, kako so današnji novinarji izredni, izobraženi, elokventni, odlično poznajo področja, s katerimi se ukvarjajo.

Zdaj pišem le kot povprečen bralec časopisov in televizijski gledalec. Užitek ob intervjuju z Videmškom me je spomnil na nekaj tistega zaupanja in samozavesti, ki sem jo imel nekoč, ko sem spremljal Gustinčičeve komentarje o hladni vojni ali razpadu Jugoslavije. Videmškove teme so tiste, ki zanimajo današnjo medijsko publiko. Najprej se je spopadal s konflikti v kriznih regijah in spet poudaril, da se danes ti konflikti nadaljujejo, brez možnosti, da bi se končali v bližnji prihodnosti. V pogovoru me je presenetilo dejstvo, da je na številnih mestih, od arabske pomladi do vojne v Siriji, opazil, da jih je povzročila suša in rekordne cene hrane ter da migrantske krize sprožajo podnebne spremembe. Iz intervjuja sem izvedel za mali grški otok Tilos, velikosti Visa, ki je prvi samooskrbni sredozemski otok, ki uporablja sončno in vetrno energijo. To je tudi prvi grški »LGBT friendly otok«, prvi so tam prepovedali lov na živali, prvi so sprejeli begunce iz Sirije. So zelo odprti in delujejo zunaj vsakega sistema. To je možno zaradi tega, ker na otoku nimajo političnih strank. Na Tilosu ljudje na volitvah glasujejo za ljudi, ne za politike. Trenutno je na oblasti neodvisna županja, njen predhodnik pa je bil pokojni zdravnik, ki je še kot mlad v sedemdesetih letih prišel na zapuščen otok in začel razvijati projekte za ljudi in otok. Videmšek je govoril tudi o otokih na severu in vzhodu Škotske, kjer se nahaja Evropski center za morsko energijo. Tja že petnajst let prihajajo najmočnejše svetovne firme in investitorji, ki razvijajo impresivno tehnologijo. Tako so ti otoki od zapuščenih krajev postali tisti del Škotske z najvišjo kvaliteto življenja, skupaj pa proizvedejo kar 130 procentov vse potrebne energije. Vsaka farma ima svojo malo vetrno elektrarno. Vse, kar je višek, pa dajejo za proizvodnjo »zelenega« hidrogena. Že zdaj vozila, trajekti in manjše ladje vozijo na vodik. Zahvaljujoč Videmšku, sem se naučil ogromno stvari, ki jih sicer ne uspem izvedeti, ko spremljam vsakodnevne novice na TV in internetu.

Da si bo zagotovilo svojo prihodnost, se mora novinarstvo enaindvajsetega stoletja obnoviti z naslanjanjem na take zdrave vrednote: obdelavo informacij in globinsko analizo dogodkov, iskanje resnice v celoti, razširjanje strogo natančnih dejstev in objavljanje človeških pričevanj.

Skratka, zelo verodostojne in etične vsebine so, danes in vedno, dodana vrednost. Nekaj takega, kar bi lahko vsakdo od nas uporabil za svoj poklic.

Robert Waltl