Nove prigode na Labodjem jezeru

S smrtjo očeta labodje družine in končno še z odhodom matere, ki je očitno sklenila odleteti k mladim na Savo tam okoli Mednega. In ko se je že zdelo, da je usoda Koseškega bajerja, tako zelo ljubega tudi kameram vseh slovenskih televizij z nacionalko na čelu in tako zelo samotnega v zadnjem času, do nadaljnjega zapečatena, se je nenadoma bliskovito razpletlo novo presenetljivo nadaljevanje. Na tem mestu naj ga prav na kratko in jedrnato osvetlim. Izkazalo se je namreč, da sem ostarelo labodjo vdovo močno podcenjevala.

Nekega lepega in ne premrzlega zimskega dne sem namreč tam spodaj ob vzhodnem robu bajerja kot strelo z jasnega ugledala nov labodji par. Gledala sem zelo površno, saj si nje nisem ogledala dovolj temeljito. In nisem opazila živordečega obročka na njeni levi nogi, no, bolj prav bi se mi zdelo napisati taci, ker je tista labodja plavut tam spodaj res orjaška, obročka torej, kakršnega nima niti en drug labod daleč naokoli. Na prvi pogled se mi ni zdela zelo znana: labodi so si med sabo res peklensko podobni. Ampak rdeči obroček je sporočil staro dobro zgodbo, in kar malo sem se raznežila, ko sem ga v drugo le ugledala. Stara znucana labodja vdova torej ni odšla na nikakršno sentimentalno materinsko potovanje. Odletela si je iskat novega dedca. In ga je kar kmalu tudi ujela in ga hočeš nočeš pripeljala sem.

Čeden je in precej nor, zakaj je nor, sledi v naslednjem odstavku. Nekaj krepkejši je od nje, kakršen dec tudi mora biti. Dvakrat ali trikrat jo je sicer podurhal nazaj v domače kraje, pa je koj odletela za njim in ga privlekla nazaj na naš bajer. Še preden je postalo tako zelo mraz, sta sicer sredi belega dne nekaj stran od brega uprizorila tudi pravi labodji paritveni ples. To je nekaj res baletnega; nekaj tako zelo lepega, da sem se naježila, ko sem odprtih ust strmela vanju. In z nekaj malega grenkobe sem pomislila, da mi stari par v vsej dolgoletni skupni zgodovini ni niti enkrat privoščil tega prelepega dogodka narave, čeprav bi si ga najbrž zaslužila.

Ampak – vse sploh ne gre po maslu. Vsaj zame ne. Že dolga leta sem navajena nositi v najhujši zimi tja na bajer tu in tam nekaj malega sesekljane solate. Labodja lakota, da o racah ne govorim, je sredi zime kar kruta stvar. In sem tako občasno storila tudi zdaj. Obrok v moji roki je prihajal na breg v divje šušteči prozorni plastični vrečki, v kakršnih prodajajo solatne glave, pa še poklicala sem ju. In res je novi dedec nemudoma ujel obetajoči čudni šušteči zvok v svoja labodja ušesa, kje natanko tičijo, še ne vem natanko, in se zadnje čase pri priči odzove nanj: divje zaplava ali se kar po zraku pri priči spreleti k meni, baba pa bolj komot in brez histerije privesla za njim. Zmečem jima solato v vodo, spravim vrečko v žep in adijo, laboda!

Pred nekaj dnevi ju nisem opazila na svoji obali, pa sem se s psom napotila po severni potki ob bajerju proti tistemu bifeju tam v kotu vode. Nenadoma sem ga zagledala v zraku skoraj poleg mene: z divjimi zamahi kril jo je sekal proti zahodnemu bregu. Opazil me je, se počil nazaj na gladino in zaplaval proti meni. Jaz sem odmetala njegov delež solate na vodo in na breg, in ko sva s psom odhajala naprej po stezi, da bi naredila krog ob vodi in nahranila še novopečeno soprogo, se je zgodilo prvič. To pomeni, da ne tudi zadnjič: hodila sva spokojno in zmerno hitro, jaz sem še premlevala svoje zadnje dobro delo in mi je bilo toplo pri srcu. Po nekaj korakih se mi je začelo dozdevati nekaj čudnega in sem se ozrla: veliki beli samec je razširjenih peruti, videti je bil velikanski, nonšalantno brez povabila drobil za mano. Tu in tam je malce zapihal in postalo mi tesno. Labodji kljun je, jebiga, labodji kljun: spoštovanja vredno orožje. Preplavilo me nelagodje na meji strahu. Kaj hoče, za vraga, od mene? Ustavila sem se, zatrla tesnobo in zavpila nanj, da je hrana zanj že za njim, tamle v vodi je in ob vodi. Nič. Takrat je bil razšopirjeni labod že tik ob meni, dvignil je kljun in začel šariti po meni. Ponorela sem. Divja jeza je preglasila strah, nahrulila sem ga kot nora in kazala na solato za sabo in v vodi. A agresivni kljun se je še kar naprej motovilil okoli mene in v tistem trenutku sem končno opazila, kaj je v resnici njegov cilj: na silo mi je hotel izpuliti še šuštečo vrečko s preostankom solate, namenjenim babnici, ki je ostala na oni strani vode. Višek.

Po tistem sem seveda do konca ponorela in najbrž se me je le ustrašil: spustil me je mimo in ni več tacal za mano. V miru božjem sem potem nahranila še babnico, in ko sem ga ugledala, kako leti nazaj k nama, sem jo s psom naglo podurhala med bloke.

Zatem me je napadel še enkrat. Ko sem jima naslednjič zmetala solato, sem se v pogovoru z nekim starejšim dedom poleg sebe predolgo zaklepetala. Nori samec je medtem končal z obrokom in sklenil preveriti, ali imam kje pri sebi šuštečo vrečko s še več solate. S psom sva se naglo pognala stran od obale in stekla med hiše, nič se nisva ozirala. Ko sem bila že globoko na varnem, sem se le obrnila: stal je tam, ob kolesarski stezi, in se z užaljenim obrazom poraženca oziral naokoli.

Očitno me nekateri osebki z bajerja ocenjujejo kot nekakšno vrečo s solato na dveh nogah. Za skopuško vrečo, ki od sebe sploh ne daje vsega, kar bi bilo pričakovati. Dobrota je še enkrat sirota.

Solato jima kljub vsemu še vedno nosim. Ko bi bila zdaj užaljena in maščevalna, bi izpadla še večji bedak od norega laboda. Narezano solato stresem v vodo oziroma zadnje čase na led, počakam, da prideta, če ju slučajno ni že tam, in brž ko zagrizeta v vabo, se naglo, napol v teku, s psom umakneva med hiše, na varno. In to je za zdaj konec nove labodje zgodbe. Zdaj čakam na pomlad in na mladiče.

In tako mi je nora labodja zgodba požrla skoraj ves razpoložljivi današnji prostor in jaz bom od zadrege zdaj požrla sebe. Še prej pa moram pohvaliti predstavitev mednarodno znamenite sociologinje in filozofinje dr. Renate Salecel, nekoč soproge še slavnejšega dr. Slavoja Žižka, slovenskemu TV-občinstvu. Prva posebnost njenega portreta je avtorstvo oddaje: naredili so jo Belgijci, novinarka in Saleclova se pogovarjata angleško. Najbolj bistveno pa je seveda, kako. Nak, ne sedita togo v studiu, kot je navada pri nas. Ves čas pogovora se potikata po sanjavih kotičkih stare Ljubljane in kamera je neizmerno občutljiva, domiselna, skratka genialna. Pozorno in ljubeče ošine drobne cestne detajle, ki jih sami nikoli sploh ne opazimo, sestavlja čisto sveže in posebne mestne vedute, ki na prvi pogled zlajnane ljubljanske motive sestavijo v novo, zelo posebno zgodbo, se pase po prizorih, ki jih nikoli ne opazimo: nora belgijska kamera, čudoviti belgijski snemalec. Tudi punci sta sijajni. Naša Renata sicer odgovarja na vprašanja na visokem nivoju, pa obenem tako preprosto in razumljivo, da je pogovor dostopen in razumljiv slehernemu. Bravo, bravo, bravo! In krasna učna ura.