Niso vsi migranti tisti migranti

Morda kaj o tistih v Veliki Kladuši, morda o onih z ladij, ki jih noče nobena država. No, tudi o prevrnjenih čolnih beremo. Žal. V teh dneh vsi skupaj preštevamo neke druge prišleke. Turiste. Lani je bilo v Sloveniji registriranih 1500 ta zaresnih migrantov, turistov pa okoli pet milijonov.

Volitve se bližajo, župani prekopavajo kot nori. Za te se nam sicer zdi, da v Sloveniji ne dopustujejo, ampak v glavnem samo potujejo. Letos je noro. A si mislim, da ni noro kar tako, ampak da so nori predvsem tisti, ki so načrtovali vsa ta dela in rušenja in zamenjave protihrupnih ograj prav za poletne mesece. Le kaj so si mislili? Ker se pač moram kdaj tudi sama kam odpeljati, stojim in gledam. Na štajerski avtocesti je kar nekaj gradbišč, pa zelo malo gradbincev. Tu in tam kakšen. Kot da bi bili plačani od trajanja zapor. Iz prve roke vem, da tisti, ki se na delo vozijo v Ljubljano po primorki, hodijo od doma ob 5. uri zjutraj. Obvozi jim prav dosti ne pomagajo, saj so v jeseni lokalne volitve in vsi župani prekopavajo kot nori. Ker sem doma v primestju in ker obvoznica, po kateri se je včasih dalo še kar hitro kam priti, pogosto stoji, grem po nujnih večjih nakupih v Kranj. Pred dnevi sem prišla normalno samo do Trboj. Tam so na veliko prekopavali cesto. Niti znaka za obvoz ni bilo. Mi in tujci smo ga na slepo srečo iskali kar med hišami. Še dobro, da se nas prahu, hrupa in povoženih rož naveličani domačini niso lotili kar z vilami.

Turisti si nas bodo zapomnili. Stojijo pred mejami, stojijo pred cestnimi gradbišči, pred Karavankami … Nekateri kak dan, dva ali tri tudi ostanejo. A berem, da se njihovo število ne povečuje več tako hitro kot prejšnja leta. Si mislim, da so tega najbolj veseli tisti, ki so se bali, da jim bodo turisti Ljubljano kar ugrabili. Čisto malo je manjkalo, pa bi že začeli pripravljati strategije za zapore mesta. Kot v Barceloni ali Benetkah. Prepoceni smo, je pred dnevi v intervjuju povedal poznavalec in direktor hotela Slon. Verjetno ve, o čem govori. Morda je res preveč nizkocenovnih prenočišč, poceni picerij, premalo elitnih restavracij. Morda res. Nisem pa prepričana, ali bi jih kaj dosti več, kot jih je, lahko preživelo. Sama jih ne pogrešam, motile me pa tudi ne bi, priznam. Vanje me pač ne bi zaneslo. Ne spadam med tiste, ki znajo na dolgo in široko vzdihovati nad pregrešno drago stvaritvijo, ki se na krožniku pojavi z obilico dekoracije in majhnim kupčkom že nečesa. Še težje razumem nekoga, ki je za steklenico ah in oh vina pripravljen odšteti nekaj sto evrov. Jaz jih ne bi, pa četudi bi jih imela. A če je to nujno za visoki turizem, prav.  

Varčujejo za leta suhih krav? A kar se danes zdi kot nekaj, kar lahko le raste, se razvija in krepi, nese zlata jajca, bo morda že jutri preteklost. Samo en pok na Balkanu, samo ena nova recesija, pa bo Ljubljana spet samevala. Kar nenadoma se bo izkazalo, da vsi meščani le še niso izumrli. In številni turistični delavci in gostinci se bodo spet spomnili nanje. A jih ne bo dovolj za vse nove butične hotelčke, hostle in kar je še takega. Takrat se nihče ne bo zmrdoval nad tistimi, ki nimajo veliko, ali pa nad domačini, ki bodo šli vsaj na kakšno pico ali krvavico. Turizem zahteva prilagoditve, gotovo. Upam, da gostinci tako mizerno plačujejo svoje delavce samo zato, ker varčujejo za leta suhih krav. Ta bodo gotovo prišla. Vedno pridejo. Mimogrede, ste vedeli, da premore Ljubljana 190 hotelov, apartmajskih hiš in penzionov? Skupno okoli deset tisoč prenočišč. Kdo bi si mislil, kaj? Cene pa so od 190 pa do 30 na noč.

Reka, ki ne bo nikoli presahnila. Trenutno je turistov res veliko, migrantov pa, vsej občasni paniki navkljub, malo. Lani je za mednarodno zaščito zaprosilo, kot rečeno, okoli 1500 ljudi. In večina jih je, kot je tudi znano, potem državo zapustila. Migracije so bile, so in bodo. Začelo se je pred 70.000 leti, ko se je homo sapiens iz Afrike razselil po vsem svetu, končalo se ne bo nikoli. V vseh obdobjih so se ljudje premikali. Bodisi zaradi vojn in lakote, bodisi zato, ker so jih zemljiški gospodje in poznejše oblasti na silo selile na osvojena ozemlja, ker je bilo treba kmetovati ali pač povečati nacionalni teritorij. Po političnih spremembah se je trend obrnil. Komaj nekaj desetletij je od množičnega preseljevanja nemških manjšin iz baltskih, nekaj več iz balkanskih držav, v matično državo se je po razpadu ZS preselilo tudi osem milijonov Rusov. Reka potujočih ljudi nikoli ne bo presahnila. Vsako leto se samo znotraj EU preseli milijon ljudi. Brez selitev Amerike in Avstralije sploh ne bi bilo.

Taborišča in druge »rešitve«. Problem migracij je v Evropi izbruhnil leta 2015. Takrat so se naenkrat premaknili stotisoči. Eni zaradi vojn, drugi zaradi ekonomskih interesov. Vsi pa brez soglasja držav, kamor so želeli. Bilo jih je preveč, kaos je bil neobvladljiv in desničarji priložnosti niso zamudili. Večinsko prebivalstvo je prišleke začelo zavračati. Ko se to zgodi, počepnejo vse vlade. Brez glasov volivcev ne preživi nobena. In meje so se začele zapirati. In kaj je danes drugače? Nič, čisto nič. Migranti še vedno čakajo, vedno bolj je jasno, da nimajo kam, rasizem se razrašča. Ogromna taborišča v Grčiji, Turčiji, Libiji … Evropa si kupuje čas in politični mir. Potem bo že kako. Ne vem, a mislim si, da tako hudo, kot je migrantom v teh taboriščih, mnogim, vsaj ekonomskim, doma ni bilo.

Ni nam bilo hudega. Samo pok in vse se bo obrnilo na glavo. Na svetu menda čaka na preselitev okoli 600 milijonov ljudi. Podnebne spremembe bodo to številko le še povečevale. A dogovora ali vsaj zamisli, kako naj to poteka v tretjem tisočletju, ni. To, da naj gredo vsi, kamor jih je volja, ni rešitev. To, da ne smejo nikamor, pa tudi ne.

In Slovenija? Tudi mi imamo vlado, ksenofobe in nacionaliste. Pa veste, kaj o migracijski politiki piše v koalicijski pogodbi? To, da bodo migracije v pristojnosti notranjega ministrstva – najverjetneje to pomeni zatesnitev meja – in da nova zakonodaja ne bo dopuščala zlorab instituta mednarodne zaščite. O. k., oboje je v redu, a v resnici pomeni manj kot nič. Nič o tem, koliko, kdaj, kam … Velja spomniti. Za časa vojn na Balkanu se je iz držav nekdanje Jugoslavije izselilo štiri milijone ljudi. Velika večina jih je potovala skozi Slovenijo. 70.000 jih je tu ostalo. Pa nam ni bilo hudega. Neverjetno, kaj?