Nikoli ne veš, kaj bodo naredili iz tebe v montaži
JURIJ SOUČEK - odlomki iz nastajajoče biografije
Moj tretji poskus ovekovečiti slovenski film je bil odigrati domobranca v obdobju, ki ga jaz imenujem »desna roka partizanskega filma«, ko so partizani – igralci – kar naprej mahali z njo, da bi nakazali, da je pot do sovražnika prosta in da lahko jurišajo.
Zasedena sva bila skupaj z Marijanom Kraljem, da kot oborožena domobranska vojaka opazujeva partizane, kako nakladajo nekaj nedoločljivega na voz pri kmetu Tomšiču. Podrobnosti o vsebini tovora nimam in je tudi ne želim imeti, ker je v tem primeru pomemben filmski jezik, o katerem dve ali tri besede. Slovenski filmi iz tega obdobja naj bi bili čim bolj prepričljivi. In kaj je bolj prepričljivo kot jezik, ki ga govorimo doma. Domobranci naj govorijo v dolenjskem narečju, partizanske komande so pa tako in tako v jugoslovanščini. Moje besedilo se je po slovensko glasilo: »Poglej, poglej, to so pa Tomšičevi konjički,« po dolenjsko pa: »Pagled, pagled, to sa pa Tomšičev kajičk.« Odigrano! V kinematografih smeh, v mojem žepu pa pri tako imenovanem producentu težko zabarantan honorarček.
Za Klopčičev film sem tudi nekaj počel, pozabil sem njegov naslov, a ni važno, ker nameravam nekaj napisati o honoriranju igralcev nasploh. Po kakšnih kriterijih plačujejo resna filmska podjetja svoje igralce, mi ni znano, res pa je, da so vsi, ki jim uspe priti do filma, kar precej bogati. Pri nas pa pogajanja o zasluženem denarju na pogodbi niso odvisna samo od velikosti vloge, ki ti je namenjena.
Najprej to, da se nobeden od filmskih igralcev v svetu ne pogaja o honorarju sam, ampak to normalno in vedno opravi njegov agent, ki jih pri nas za gledališke igralce še nimamo. Tudi če bi jih imeli, bi pri nizkih vsotah, ki jih s procenti agentje prejmejo pri pogodbah, lahko pomrli od lakote.
Zanimiv in poučen je primer pogodbe glavnega igralca, ki je igral v slovenskem filmu Jara gospoda v Stupičevi režiji. Ob koncu snemanja je lastnik konja, ki ga je jahal igralec, zaslužil več kot igralec glavne vloge. Ali pa da igralec za striženje ali britje glave izterja več kot za besedilo, ki ga govori. Če smo že pri beračenju. Bilo je obdobje na radiu, ko so igralce plačevali po minutaži in je tako slabši bralec zaradi svojega slabega branja prislužil več kot drugi z gladkim. In še in še. Sami smo krivi in prav nam je.
S snemanja Waitapuja na hrvaškem otoku Susku se najbolj spomnim mivke, ki sem jo imel povsod, tudi v spodnjih hlačah, in originalnega bobna, ki mi ga je posodil Urban Koder in sem mu ga, s počeno kožo, po snemanju prinesel domov, sicer pa pravzaprav ni ničesar, kar bi bilo vredno omenjati. Snemali smo z beograjsko-slovensko ekipo pod poveljstvom Dunje Klemenc in vse dogodivščine, tudi lepe, po uspešnem predvajanju na televiziji kmalu pozabili.
Pri Čisto pravem gusarju, pri katerem mi je z junaškim klobukom kostumograf pokril skoraj pol obraza, smo v Lipici vadili jahanje kar nekaj časa. Ko pa so na snemanje pripeljali izbrane konje, od katerih nobeden ni hotel biti drugi, smo šele uvideli, da bomo morali dialoge, ki zahtevajo vzporedno jahanje, prejahati na pleskarskih škarjastih lestvah. Trske v zadnjico nisem dobil in to je glavno.
Že zdavnaj sem snemal s Františkom Čapom in producentom Francijem Zajcem tudi televizijskega Dekamerona, ki me po nastanku in kugi spominja na zdajšnje, koronske čase. Snemanje je bilo lepo, imeli smo se dobro. Šugmanovih zvončkov nadangela Gabrijela sicer nisem presegel, a vlogo zvitega meniha, prodajalca odpustkov, sem kar dobro odigral. Brez zmedenega pogleda. Sicer pa pri filmu nikoli ne veš, kako bo izpadlo. Nekoč, še v starih časih, naš znameniti igralec na nekem snemanju filma v Halozah ni vedel, da je svojo vlogo že posnel, in je kar čakal, da pride na vrsto.
Tudi našo slavno igralko Drame so morali prebuditi, ko je pri snemanju vloge pokojnice zares zaspala v krsti. Tako je s filmanjem in filmsko slavo. Nikoli ne veš, kaj bodo naredili iz tebe v montaži. Z menoj je tako. Zadnje čase sem samo enkrat poskusno snemal film, ki ga še ni na sporedu. Izpadel sem, ker za igralca starcev pri svojih dvaindevetdesetih letih predobro izgledam, za igranje normalnih vlog srednje generacije je pa vrsta. Sploh sem pa prestar in nimam brkov.
