NIKODEMOVI VEČERI

Nov teden je naokoli in vesel sem, da je potekal v nekoliko napornejšem tonu. Poleg službenih obveznosti sem vodil pogovorne večere, ki so zajemali pojem kritičnega razmišljanja v medijih, politiki, Cerkvi in zgodovini. Biti med ljudmi v neposredni interakciji z zanimivimi in lucidnimi sogovorniki je vselej privilegij, ki se ga zaveš, ko je vse za teboj. Zato te misli nastajajo ravno po sklepni okrogli mizi, ko je še vse sveže in misli vihrajo sem ter tja. Zmotno je prepričanje, da smo moderatorji le povezovalci programa, ki poskrbimo, da pogovori niso monolitni in dolgočasni. Smo tudi ustvarjalci dobre atmosfere in predvsem premišljeni izpraševalci z občutkom za ravnovesje med nastopajočimi in publiko.

Po tem se dobra okrogla miza razlikuje od povprečne. Vselej rad dam besedo slušateljem. Včasih je povsem enostavno, saj ne zmanjka zagrizenih neučakancev, včasih pa je treba občinstvo spodbuditi. Skupaj z dolgoletnim diplomatom in nekdanjim predsednikom ustavnega sodišča dr. Ernestom Petričem sva imela zelo ploden in predvsem interaktiven pogovor, ki je občinstvo pustil brez besed. Vendar se je dr. Petrič znal pošaliti na račun sramežljive tišine, ki je nastala ob koncu. Dejal je: »Mar sem bil tako slab?« Občinstvo je nasmejal in začel se je rafal vprašanj, ki sem ga komaj ustavil. Včasih človek potrebuje zelo malo.