Ničvredna bleferka. Jaz?

Rekla sem si: pa poglejmo, kakšne muke bodo z resnicoljubnostjo – in tukaj imate rezultate.

Šlo je namreč za to, da v času, ki naj bi zaobjemal tole TV-poročilo, v resnici o vesteh na domači televiziji sploh nisem imela pojma. Čepela sem namreč skrajno bogu za hrbtom, čepenju se je uradno reklo kratki dopustič, in čez nekaj dni mi je že uspelo pozabiti, kakšen ksiht ima, denimo, naš gospodarski minister; kar je, naj vam šepnem, kraljevsko počutje in seveda velja tudi za vse druge slovenske politične ksihte.

Toda treba je informativno stanje tam, kjer sem bila, vzeti širše. Ne le da domačini tam sploh nimajo svoje televizije, se pravi TV-bajte, studiev in programov ter potemtakem tudi domačih napovedovalcev ne; med dopustovanjem tam nisem niti enkrat opazila tudi niti enega kioska s časopisno ponudbo, niti na letališču ne. Je pa res, da čisto brez sredstev informiranja le niso. Imajo nekakšen državni radio, ki zelo veliko čveka in malo gode, in tri ali štiri lokalne radijske postajice, ki so živahno orientirane na lokalno glasbo. Vmes je precej bobnanja in drugih bučnih zvokov in lokalni radio ni primeren za uspavanke.

Ampak čisto brez novosti, brez informacij na televiziji tisti čas le nisem bila, in to je razlog, da se tule sploh oglašam. Na mojem sicer brezhibnem televizorju v hotelski sobi je izvrstno deloval nepogrešljivi CNN, ta me je vneto in ob vsaki polni uri dostojanstveno obveščal, kje vse po svetu bo zdaj zdaj izbruhnila tretja svetovna vojna. Takšne vesti na CNN posebej ljubijo in vzeli so si precej časa za poročanje o še vedno akutnem dvojnem zločinu s strupom novičok, čeprav je ta jed zdaj že zelo postana; vse bolj se vrstijo namigi, da novičok v resnici sploh ni bil pravi novičok oziroma da so ga dandanes polni razni skrivni laboratoriji po svetu, in podobni na tri četrt demantiji. Poleg tega je v tistih dneh planila nova strašna novica, da je Asad na novo pomoril s plinom strašno veliko ljudi, predvsem otrok, in kamermani z vsega sveta so seveda tekmovali, kateremu bodo uspeli še posebej pretresljivi posnetki. No, ko sem bila že na poti nazaj domov, je planila nova vest, da sploh ni šlo za pomor s kemičnim orožjem in da je vest izmišljena.  

Edina vsaj za silo in kakor za koga informacija je prišla v nedeljo. Po zelo dolgem času sem bila namreč tam pri maši ob pol dvanajstih, in bila je takšna res ljubka zadevica, da sem bila prav ganjena: sami ljubki črnčki z divje skodranimi in z veliko silo ukrečenimi lasmi v pretežno belih bluzicah in oblekicah (da odraslih ne omenjam) so vzneseno peli lepe melodije, vsa duhovščina, in bilo je je kar precej, je ustvarjala v svetlomodro belem mašnem šotoru (kjer je eden od lesenih podpornih stebrov grdo pretil, da se bo zdaj zdaj dokončno polomil), milo, spravljivo in optimistično podobo sveta, kjer (če zanemarim polomljeno leseno štango) še ni vse izgubljeno. Bilo je tudi kar nekaj ebenovinaste duhovščine, sami visoki, vitki in čedni črni fantje v tako snežno belih, prosto padajočih in visoko na visoki vrat zapetih dolgih obrednih oblačilih, da tako zelo bela barva pri nas menda sploh ni mogoča. Veselje jih je bilo gledati.

Tu ni bilo nobenega breaking news, in čeprav je bil škof, vsaj videti je bil škof, ki je imel mašni govor, majčkeno iz tistega vica, ki izganja hudiča, skratka, eksorcist, je kljub temu njegova beseda stala in velja v glavnem že dva tisoč let (pustimo pri tem Lutra ali Mohameda ali druge drobne zgodovinske nevšečnosti) in vse, kar je rekel, je veljalo kot pribito, seveda za tiste, ki to hočejo verjeti. Svet zunaj je en sam nenehen breaking news, tule pod modro-belim šotorom pod skoraj enako svetlomodrim nebom in turkizno modro morsko vodo tik za svetiščem pa se je nevrotična dinamika zunanjega sveta nenadoma za uro umirila v popolno statiko.

Kakšno neverjetno olajšanje.

In zdaj je menda že čas, da omenim, kje sem bila. V črnem mestecu Santa Maria na kapverdskem otoku Sal, najbolj severovzhodno na vsem precej razpotegnjenem arhipelagu. Tja prideš, če greš čez afriško zahodno Saharo in se ustaviš v Senegalu ali magari v Gvineji Bissau, od tam pa zaviješ ostro pravokotno v Atlantsko morje na zahod proti Južni Ameriki, se pravi nekam proti Venezueli. A ne greš do tja, ampak se ustaviš na prvem kopnem, ob katero trčiš spotoma, in to kopno je, vidite, droben otoček Sal, ki je del Kapverdskih otokov s fantastičnim mestecem Santa Maria čisto na jugu otoka. Tako očarljivega koščka Afrike doslej še nisem videla, pa sem doslej obredla že velik del kontinenta.

In v duhu bom še dolgo z mojimi čarobnimi črnimi otroki pri sveti maši v Santi Marii v nedeljo ob pol dvanajstih.