NIČ TUDI NI BREZ NIČ
Odločil sem se, da bom kratke misli ubesedil na dah in ne bom brskal po trenutkih, ki bi jih bilo po mojem protokolu vredno zliti na papir. Včasih moraš povedati tudi tisto, kar se ti zdi na videz nepomembno, pa vendar ... Moram priznati, da včasih časovna stiska rodi najbolj izčiščene ideje. Nikoli se nisem in ne bom branil dela, to načelo bo vselej zapisano v mojem DNK-ju, saj se močno zavedam, da moraš telo in duha obremeniti. Drugače se ti duša utrudi, še preden strohni tvoje meso. Ob pisanju sedim v pisarni javnega zavoda, vodenje večernih poročil na Televiziji Slovenija je še daleč in ravno sem končal poznopopoldanski blok novic. Skratka, ravno dovolj manevrskega prostora za oddih in kratek miselni preskok. Zavrtel sem si repertoar balkanskih virtuozov, ki jih poosebljajo Željko Joksimović, Toše Proeski in Halid Bešlić. Pravi balzam za moja ušesa. Čisto sam sem, ne potrebujem slušalk, zato se lahko sprostim ...
V resnici vas zanima, kaj vam želim povedati, kakšen smisel ima zdaj tole, po domače povedano, besedno nabijanje iz čistega niča. Nima ga, sledim toku misli in brez smisla ugotavljam, da je dober občutek jadrati na valovih prima viste. Premalokrat igram na prvo žogo, saj sem v življenju prevečkrat brez pričakovanj in s prazno glavo okusil najlepše sadove življenjske usode. Ne preostane mi nič drugega, kot da ta nič ovekovečim s piko. Morda s še eno.