Nepopisan list papirja

Če bi lahko pisali o čemer koli, kar vam pade na pamet, o čem bi pisali? Kaj bi želeli deliti s svetom? Kaj bi bilo tisto, kar bi bilo dovolj močno, da bi premagalo vso preostalo šumenje v glavi?

Dnevno naj bi čez naše možgane potovalo okrog sedemdeset tisoč misli. Tako pravijo znanstveniki v eni od raziskav, medtem ko so nekateri prepričani, da je ta številka še bistveno večja. Znano naj bi bilo tudi, da naj bi bila večina mislih negativnih, največ pa naj bi se ukvarjali s tem, kar se je že zgodilo in kar je tako ali drugače pristalo na odpadu preteklosti. Brskamo po smeteh, ki so nam znane, in jih poskušamo reciklirati, hkrati pa naj bi prav s tem izgubljali priložnost za srečo v zdajšnjem trenutku. 

V času, ko so mi v žilo z nepopisno počasno ležernostjo kapljale kemoterapije, kaplja za kapljo, mi je pod roke prišla knjiga avtorice Louise L. Hay Življenje je tvoje. Podarila mi jo je dobra prijateljica, ki se je znašla v osebni stiski, prav s pomočjo te knjige pa našla nov žarek življenja, ki jo je premaknil iz sivine vsakodnevnega prepuščanja usodi in čakanja, ali se bo kaj premaknilo na bolje ali pa bo ena tistih, ki bo na koncu potegnila krajšo v spopadu s temnimi mislimi. Louise, ki s svojim delom pomaga neštetim po vsem svetu, med drugim pravi, da če se oklepamo preteklosti, ne moremo bivati v sedanjosti. Če želimo biti srečni, moramo pustiti zamere in z njimi povezano zagrenjenost v preteklosti.

Ko se pogovarjam s prijatelji, sodelavci, znanci, tudi naključnimi ljudmi, s katerimi si delimo čas in prostor v čakalnici pri zdravniku, opažam, da imamo vsi svojevrstne probleme. Prav noben ne reče: »Problemi? Oh, kje pa, srečen sem, imam vse, kar potrebujem, in vse je natančno tako, kot mora biti.« Nekatere jezijo prepiri s partnerjem, drugi se vznemirjajo zaradi dejstva, da imajo službe, ki jih ne osrečujejo in kamor se dnevno le z muko vračajo, tretji trepetajo za zdravje, četrte pa zmoti izjava v včerajšnjem Dnevniku, ki jih moreče lovi še danes in bdi nad njimi kot demon, ki čaka, da pride do nove priložnosti, da le še bolj zarije svoje kremplje besa vanje. Če se niste našli v prejšnjem stavku, vas je verjetno v slabo voljo spravil voznik, ki vam je izsilil prednost, ko ste se zjutraj peljali v službo, morda opomin, s katerim vam je dan pokvaril sicer vedno nasmejan, prijazen in zgovoren poštar ali pa tečna trgovka, ki vam je nakupljene izdelke čez blagajno metala s hitrostjo, ki bi ji jo zavidal še tekač, ki se v tem trenutku v bližnjem parku pripravlja na majski maraton v Radencih. Če se niste našli niti v preteklem stavku, obstaja velika verjetnost, da ste do trenutka, ko berete te besede, uspeli preživeti res lep in prijeten dan, v katerem ni bilo ne slabih novic, ne slabih odnosov in ne drugih razlogov, ki bi lahko pripeljali do pridevnika slab. Če je tako, si čestitajte, zavida vam lepo število nesrečnežev, ki niso imeli take sreče kot vi.
Morda imamo res probleme in morda se res zdi, da je preveč razlogov za skrb v našem vsakdanu. Toda vsako novo jutro, ko odpremo oči, je pred nami nov dan in nov nepopisan list papirja. Samo od nas, naših misli in naših dejanj je odvisno, ali bo ta dan lepši in prijetnejši, kot je bil prejšnji. Ne samo za nas, temveč tudi za ljudi, s katerimi si delimo vsakdan. Če je bil včerajšnji dan slab, zakaj bi moral biti tudi današnji?

Objavljeno v reviji Zvezde št. 15, 10. 4. 2019.