(Ne)digitalizirana Slovenija?
NEJC KREVS
Nikoli nisem pretirano posvečal pozornosti digitalizaciji, ki je v resnici v moji zavesti dolgo časa predstavljala zgolj nekakšno perspektivo robotizacije, programiranja in različnih oblik računalništva. Nekaj, kar me torej a priori spominja na nedružabnost, zapletenost in odmaknjenost. In potem me preseneti neko pozno aprilsko dežuranje na nacionalki, ko sem dobil navodilo od urednika dr. Valentina Areha, da za Odmeve pripravim prispevek o takrat novoustanovljenem strateškem svetu za digitalizacijo.
Sejo sveta na Brdu pri Kranju z vso resnostjo spremljam, kot vsako službeno obveznost doslej, in že v samem začetku me navduši predsedujoči Mark Boris Andrijanič, ki s praznim stolom na sredi dvorane ponazori namen srečanja. Prazen stol je predstavljal državljane in državljanke, torej mene, tebe, vas, nas ... »Mi smo tisti, za katere mora delati tehnologija in nam lajšati življenja,« se spominjam Andrijaničevih besed. Počasi sem izgubljal strah pred pojmom digitalizacije in začel razmišljati pragmatično. Kaj bi lahko prinesla digitalizacija v praksi? Avtomatizacija različnih oblik dovoljenj, oblikovanje E-zdravstvenega kartona, nove tehnološke potrebščine v šolstvu in podobno. Zakaj pa ne? Tehnologija je med nami, tehnologija je tako rekoč v nas, zato ji dajmo priložnost. O tem je končno začela razmišljati tudi oblast, saj je nastala vladna služba za digitalno preobrazbo, ki jo vodi prav minister Andrijanič. Ta si je med prioritete zadal, da bo digitaliziral družbo, javno upravo, gospodarstvo, šolstvo in zdravstvo ter poskrbel za krepitev kibernetske varnosti in vračanje IT-strokovnjakov v našo državo.
Dela na področju digitalizacije mu vsekakor ne bo zmanjkalo, saj Slovenija po indeksu digitalnega gospodarstva in družbe zaseda šele 16. mesto med državami članicami EU. Pomembno pa je, da dobre prakse ne iščemo zgolj v Evropi, temveč se ozremo proti Združenim državam, Singapurju, Kanadi, Izraelu in drugim digitalnim velesilam.
