Ne vem
ALJA KAPUN
Kaj pisati na tak poletni dan, ko dopoldne urejam stvari na upravni enoti, ko mi je vroče v nedogled in ko na momente komaj diham, saj vstopam v osmi mesec nosečnosti? Lahko bi pisala veliko ali pa sploh nič. Ne vem.
Vem samo, da so stvari skrite v detajlih in da je dan lahko lep, če si ga sam tako narediš. V dnevni sobi sin bere mlajšemu sinu Harryja Potterja. Starejša hči je popolnoma padla v ta svet čarovništva in golta knjige o Harryju Potterju kot za stavo. Tudi sama berem sinovoma, a je danes na vrsti Sergej, saj jaz pišem kolumno. Poletje je in ta letni čas vedno izkoristimo, pozneje hodimo spat, saj ni šole. Radi uživamo ob dolgih dnevih, v parku, na bazenu in potem ob večerih, ko nam družbo delajo knjige.
Otroci se veliko družijo s prijatelji in ni lepšega, ko vidiš, kako se igrajo v peskovniku ali se lovijo in so radoživi. Vesela sem, da imajo takšno otroštvo, da imajo svoje prijatelje in da padajo v svet knjig. Knjige so pomembne. Sama kot otrok nisem preveč rada brala. Prebrala sem vso zbirko Pet prijateljev in vsa dela angleške pisateljice Agathe Christie.
Moj prvi junak, za katerim sem jokala, ker je v knjigi umrl, je bil ravno Hercule Poirot. Slavni detektiv mi je zlezel pod kožo in seveda pozneje še bolj z izjemnim angleškim igralcem Davidom Suchetom, ki ga je izvrstno upodobil v kriminalnih TV-serijah Agathe Christie. Kako sem uživala, ko sem gledala te detektivske, napete zgodbe, ki so bile izvrstno zrežirane in odigrane.
Kako te lahko neki lik prevzame, da postaneš njegov privrženec in ves čas navijaš zanj. Kako močna je domišljija, tako močna, da lahko premika gore in postane del resničnosti. Po tem principu deluje gledališče. Spravi te na polje domišljije, prezenca igralca te privlači kot magnet in padeš v zgodbo.
Ljudje so imeli od nekdaj radi teater. A današnje magnetno polje je postalo socialno spletno omrežje. Težko si vzamemo čas, da bi nekoga poklicali in ga vprašali, kako je, kaj šele, da bi šli z njim na kavo. Ob vseh pametnih napravah si težko organiziramo čas drug za drugega. Ob vseh teh kvazi pametnih pripomočkih bi morali imeti vedno več časa drug za drugega, ne pa vedno manj. Paradoksalno. Ljudje smo smešni. Zdi se, da je življenje zelo preprosto. Na to me vsak dan opozarjajo otroci. Zdijo se mi neverjetno pogumni.
Spomnim se, koliko poguma sem imela kot otrok in koliko poguma sem izgubila kot odrasla oseba. Zakaj že? Zakaj je tako? Morda ni, pa se samo zdi. Morda se zdi ves proces kot pomanjkanje poguma, a vendar si ravno zaradi poguma bil sposoben iti skozi neurje svojega življenja. Pravzaprav se kaj dosti ne spremenimo. Mali in veliki mi. Žalostno je sicer spoznanje, da se vse življenje trudimo biti mi, čeprav se zdi to nekaj najbolj naravnega.
Zato sem sama toliko bolj vesela in hvaležna, da znova postajam jaz. Dolgo me ni bilo. Pomembno je, da je tvoj partner tvoja druga polovica, da sta tim, da skupaj premikata gore in da je vajin svet samo vajin. Menim, da ni dovolj, da smo sami sebi namen. Tako kot ni dovolj, če je teater samemu sebi namen.
To, da skrbiš samo za svojo rit, je tako suhoparno in dolgočasno. Kako bi bil dolgočasen teater brez vsega cirkusa, ki ga premore zraven. Ne, nismo narejeni samo zase. Smo socialna bitja in spet je paradoksalno, da se socialna omrežja imenujejo ravno socialna omrežja, ko pa nas pravzaprav oddaljujejo, in ne socialno zbližujejo. Mogoče sem samo vesoljec in vsega tega ne razumem najbolje. Ne vem. Vem samo, da sem zadovoljna in srečna, da sem našla svojo drugo polovico, svojega vesoljca, s katerim sem eno. To vem.
IG profil: @kapunalja
