Ne ogenj, kres!
V življenju sem imela dve veliki ljubezni, obe nekoliko nespodobni.
V umetniško polblaznem okolju, v kakršnem sem odraščala, je bilo sleherno spogledovanje z normalnostjo, hočem reči s plebejsko posvetno glasbo, do neke mere izdajalstvo, čeprav tega ni nikoli nihče rekel.
Prvič sem izdala, kar sem pač izdala, ko sem nekega lepega dne, hočem reči večera, v londonskem West Endu zašla v enega tamkajšnjih nešteto teatrov na premiero novosti, ki se ji je čudno in kontradiktorno reklo Jezus Kristus Superstar; pa saj sem o tem menda že pisala. Bila je svetovna premiera in o tem, kaj je to, ni še nihče vedel nič zelo natančnega; zdaj s tem ne kaže izgubljati besed. Norela sem kakega pol leta, potem sem se počasi umirila; drugega tudi ni kazalo, saj je bila plošča, ki sem jo po predstavi v popolnem transu pri priči kupila v preddverju gledališča, že škripajoče strašilo. Čez nekaj let sem na letališču v Abu Dabiju treščila v velikansko razprodajo nosilcev zvoka in pospravila v prtljago dvojni album skupine Queen s spotikljivim Freddiem Mercuryjem na čelu in zgodba se je ponovila. Z eno razliko, na Queene sem nora še vedno.
In smo končno tu. Odkar sem izvedela, da snemajo mega filmsko produkcijo z naslovom Bohemian Rhapsody, z glavno vlogo Ramyja Maleka, ki so ga po dolgem cincanju izbrali za vlogo Freddieja, me je po malem dajala nervoza. Ko sem si ogledala nekaj posnetkov s snemanja, je vame precej resno zaglodal črv dvoma; tudi nasploh jih je bilo kar nekaj, ki so o tej izbiri dvomili. Ramy je bil videti predaleč od Mercuryja. Pravzaprav nekaj čisto drugega.
Premiera je končno razpršila dvome. Film je bil ocenjen odlično in Ramy je navdušil še bolj kot film. V tem času sta se oba že nalezla uglednih nagrad kot pes bolh. Prav pred kratkim so sporočili, da bodo Rhapsody vrteli na HBO. Pozornost se je splačala. Predzadnjo nedeljo zvečer sem film končno dočakala tudi jaz. Opozarjam, da bo HBO najbrž Rhapsody kar nekajkrat ponovil, zato si pozorno ogledujte TV-spored. Jaz sem ga prejšnjo sredo gledala že v drugo.
Bilo je natanko tako, kot je moralo biti. Čisto vsa pričakovanja so se izpolnila. Malek, kakšna mogočna figura! To je film s čisto posebno energijo. V njem je nekaj vulkanskega: to ni le ogenj, to je kres.
Je Rhapsody spotikljiv film? Za moraliste seveda je, saj drugačen sploh ne more biti. Že zgodba sama po sebi, resnična zgodba Mercuryjevega življenja, je natlačena s samimi grozovitimi spotikljivostmi. Mercury poleg glasbene genialnosti, nore umetniške eruptivnosti, ekscesne samozavesti in srhljive biseksualne, čeprav dosti bolj gejevske obsedenosti, iz katere je v njegovih še mladih letih kajpak odgnal tudi tedaj še neozdravljivi aids, ponuja skrajno verodostojno podobo genialnega glasbenega norca in iskalca; človeka, ki brez pomisleka, s komaj dojemljivo strastjo stopa za svojimi demoni, ker je kaj drugega nemogoče in nesmiselno.
In vse to, vsa ta gneča strasti in umetnosti, neverjetne glasbene nadarjenosti, usodnosti in neizogibnosti, je podloženo z njegovo genialno glasbo in sijajno izvedbo. Film se seveda izteče, kaj drugega bi bilo nesmiselno, v orjaški koncert Live Aid, ki je tudi še vedno legenda. V popolno glasbeno ekstazo Queenov in Freddieja in njihovo največje zmagoslavje. Smrt lahko počaka. V kinu, seveda. V življenju ni čakala. Freddie je umrl sorazmerno kmalu po tistem. In šele tedaj, ob odjavni špici filma, brez slikovne podlage, so končno odjeknili še zvoki njegove zame najbolj katarzične in večpomenske skladbe: Show Must Go On.
Malo sem bila prejšnji teden tudi jezna. To je bilo pravzaprav še do neke mere obvladano. Mnogi so bili do popadljivosti besni. Dnevni časopisi so namreč prejšnji teden na prvih straneh jodlali o naraščajoči stiski in obsegu prekarnega dela pri nas, ki se veča preko vseh meja, in o stiskah naših prekarcev, tudi v temle časopisu je bilo enako, na drugi strani dnevnega časopisja pa smo v kar mastnem prispevku prebrali, da si je Blaž Brodnjak, šef, ki je zdaj na čelu Nove Ljubljanske banke, skupaj s kompanijo, ki se ji reče uprava Nove ljubljanske banke, vse prej kot skromno plačico zdaj čez noč kar podvojil. Še enkrat toliko soldov bo vsak mesec tovoril domov kot doslej. Vsi so bili tiho kot miške, ko je to sporočila prva skupščina po privatizaciji. Morda je kdo pri tem celo zaploskal, o tem ni podrobnejših poročil.
In ker nesreča nikoli ne udari sama, se je skoraj hkrati s tem razvedelo tudi nekaj finančnih pikanterij o Lidiji Glavina. Lidija Glavina, seksi italijanska Slovenka, je bila, to vemo, kot strela z jasnega neba kdo ve kje odkrita in kot popolnoma neznana outsajderka postavljena in izbrana za glavno šefico SDH, slovenskega državnega holdinga, ki ima, povedano popreproščeno, pod sabo upravljanje tako rekoč vsega slovenskega državnega premoženja. Kar je nepopisno imenitna in še bolj nepopisno odgovorna služba. Kako je prišla do nje, kaj tako silno sposobnega je tedaj tičalo v njej, še dandanes ne ve živa duša. Zadaj je bil najbrž kak klan, kakšna mogočna skrita združbica, mašinerija, o kateri še vedno ne vemo nič ali si pač nihče ne upa nič črhniti. Čisto lahko, da nihče tudi ne bo nikoli izvedel.
Zdaj leto prezgodaj odhaja s položaja. In spet se ne ve nič natančnega, zakaj. Gre, pa je. Namesto nje prihaja Igor Kržan. Ampak ne kar tako, ne preveč kruto.
Za usmiljeno popotnico sme do izteka formalnega mandata še uporabljati službeni avtomobil, ni ji tudi treba več hoditi v službo, naj si reva ta čas temeljito odpočije. Tudi v finančnem pogledu ji ne bo hudega. Plača, vsekakor Plača z velikim P, ji ta čas, dolge dolge mesece, ostaja nedotaknjena. Naj ne nadaljujem, čeprav bi lahko, kajti dušni mir ima tudi svojo ceno.
Ampak zdaj tako že zelo dolgo vemo: takle mamo. In drugače tudi ne more biti.
