bojan krizaj in špela Dobra karma

Bojan Križaj na krilih ljubezni s svojo Špelo

Vili Resnik Svet24.si

Vili Resnik se bo spet poročil!

Prostozidarji 1 Reporter.si

Boštjan M. Turk: Šokanten dokument razkriva, da ...

janša Svet24.si

Premier Janša: »Pred nami je teden boja za ...

Tomaž Gantar Necenzurirano

Kako je virus prehitel Gantarjevo državno ...

Gasilci PGD Šentjur plešejo Jerusalemo Odkrito.si

Šentjurski gasilci odplesali Jerusalemo

HOFER Njena.si

Pirine palačinke z avokadom in šampinjoni

Kolumna
Naučimo se, kako govoriti, se izražati, kako se držati in kako se igrati kot otroci

Naučimo se, kako govoriti, se izražati, kako se držati in kako se igrati kot otroci

Robert Waltl, 01.10.2020 09:20:59

Robert Waltl

Delite na:

Krajši čas v sredini devetdesetih let sem bival v Franciji, ko je imel tam štipendijo Ivica Buljan in je delal kot dramaturg v gledališču ter bil pozneje profesor na akademijah v Rennesu in Saint Etiennu. Skupaj z njim sem tam spoznal številne ljudi z umetniške scene. Nekatere sem pozneje redno videval, nekateri pa so izginili z radarja in jaz skupaj z njimi. 

Facebook pa mi je omogočil, odkar sem se mu pred kakšnimi 12 leti pridružil, da so mi nekateri spet blizu. Čeprav se ne videvamo, lahko spremljam, kje so, kaj delajo, kako živijo po daljnih deželah. O nekaterih zasledim novice prek skupnih prijateljev na Facebooku. Ko se je pojavila korona, sem še več časa posvetil majhnim raziskovanjem fotografij, dešifriranju njihovih poti. Eden od njih je pomemben publicist in kritik Bruno Tackels, ki je zapustil Pariz, saj mu je postal predrag in prenaporen, ter je s kovčkom odšel v – Kolumbijo. Po poti, po kateri so nekateri Evropejci nekoč iskali srečo prek oceana. Iz Pariza je šel v neko vas v gorovju, katerega ime sem pozabil. Bruno, ki je prvi pisal o Romeu Castellucciju, ki je strokovnjak za Benjamina, danes vzgaja »paradajz«. Ja, »paradajz«, ker je odkril, da ga v tej regiji ne vzgajajo, ampak ga uvažajo. Nekoč je napisal, da ne pogreša blaziranega evropskega gledališča. Razumem ga. Videl je skoraj vse, kar se da videti od najboljšega, pisal je, bil član različnih žirij. Danes ima žuljave roke in črno za nohti. In nima niti romantične farme, kot jih prikazujejo v različnih resničnostnih šovih, ampak eno res majhno vaško posestvo.


Neki drugi znanec, Jean-Marc Adolphe, čigar gledališki časopis Mouvement smo spremljali z občudovanjem, je zapustil nakladništvo. Pravi, da se ni mogel boriti s hobotnicami, z močnimi lobiji, ki harajo po evropskih gledališčih in kulturnih politikah. Pred kratkim sem videl, kako je s prebivalci neke vasi v srednji Franciji postavil plesno predstavo Pine Bausch. Rekonstruirali so jo po fotografijah in videti je sijajno.
Sprašujem se, kako bomo zdržali to zimo in naslednje leto. Leta smo živeli v nekem svetu, ki se je iztrošil, in zdaj ne smemo več samo jamrati, ampak si moramo izmisliti, kako bi se svet lahko spremenil. Kot Adolphe sem se spomnil, da mi igralci znamo »svašta«. Lahko učimo ljudi, kako naj se izražajo, kako naj lepo govorijo, kako naj se držijo, artikulirajo svoja stališča in kako naj se igrajo, saj se vse začenja z igro.
Mini teater smo ustanovili leta 1999 in od takrat naredili na stotine predstav za otroke in odrasle, skozi naše dvorane je šlo na stotisoče gledalcev.

Zdaj pa smo se odločili, da bomo naredili tudi gledališko šolo Mini teatra, ki jo bo za vse starostne skupine vodil naš igralec Tadej Pišek. Tadej je krasna oseba, ki ga najmlajši poznajo kot vrhunskega igralca v lutkovnih predstavah, odrasli pa ga poznajo iz teatra, filmov in televizije. Komunikativen, prisrčen, vešč bo vodil delavnice za mlade od 6. do 9. leta, pa potem za mlajše in starejše najstnike in na koncu tudi za odrasle, starejše od 18 let do globoke zrelosti. Udeleženci se bodo skozi tehnike gledališke improvizacije izurili v različnem glasnem in jasnem govoru, v javnem nastopanju, v vživljanju v različne vloge, stanja, čustva in se naučili delovati v stresnih ter nepredvidljivih okoliščinah. S spoznavanjem igralskih in dihalnih tehnik bodo udeleženci usvojili govorne in izrazne spretnosti, izboljšali koncentracijo, z gibanjem po prostoru pa spoznavali tehniko odrskega giba. Tako bodo krepili individualne in socialne veščine, hkrati pa pridobili neprecenljive odrske in življenjske izkušnje. Mini teater kot prostor, ki že dolga leta velja za svobodno in kreativno gledališče, z izkušenima mentorjema udeležencem omogoča, da bodo širili in razvijali svoj domišljijski svet, pri tem pa negovali in izoblikovali svoj lastni umetniški slog. Program gledališke šole Mini teatra je zasnovan na dveh semestrih. V prvem semestru bo poudarek na spoznavanju in učenju gledališke ter igralske tehnike prek disciplin improvizacijskega gledališča, ki ga bomo zaključili z improvizacijskim nastopom. Drugi semester pa bomo začeli z dramskim besedilom in pripravili gledališko predstavo, ki jo bomo za občinstvo odigrali na čisto pravem gledališkem odru. V našo mini šolo vabimo vse starostne skupine.

Ob Tadeju bo njegova pomočnica mlada pravnica, ki je mladost preživela v različnih gledaliških delavnicah in šolah in skorajda postala poklicna igralka, Tanja Stojanović, občasno pa bodo njuni gosti vrhunski igralci in režiserji iz Slovenije pa tudi naši prijatelji z vsega sveta. Prepričan sem, da boste vsi, ki boste prišli k nam, doživeli nekaj posebnega, izkušnjo, ki vas bo zaznamovala za vse življenje. In to je radost igre. Spomnil sem se čarobne scene iz romana »Jakobove bukve« poljske nobelovke Olge Tokarczuk, v kateri čarobni judovski mesija Jakob, od katerega se pričakuje, da po svetu širi religijo in da svoj narod izpelje iz suženjstva, nekje v pustinjah Poljske, na vasi, med kolibami, livadami, poleg ribnikov, vabi k sebi otroke, da se igrajo z njim. Kako se igrajo? Tekmujejo med seboj, kdo bo naredil najbolj neverjetne grimase, izraze lica. Na začetku jih odrasli gledajo z nezaupanjem, potem pa se jim počasi pridružijo, in tako se na koncu cela vas igra, nori in se veseli. Tako se učijo kreativnosti, tiste otroške, ki smo jo z leti izgubili in se je sramujemo. Nisem (še) odšel v Kolumbijo niti se (še) nisem preselil na vas. Poskušal pa bom del radosti svojih znancev, ki vzgajajo zelenjavo in z vaščani pripravljajo predstave, prenesti v Mini teater na Križevniški ulici. Po svetu je vse več takšnih majhnih šol. Pridite k nam in skupaj napravimo eno prav posebno.