Nateg

Bodi prijazen. Pojdi stran od ljudi, ki niso prijazni do tebe. Sama grem fizično stran, se odmaknem, grem na sprehod ali pa samo obmolknem. Nikomur več ne dopuščam, da bi iztegoval lovke neprijaznosti proti meni. Ne, odpade. Tudi pri najbližnjih ne popuščam. Ljudje točno vemo, kaj delamo, zato ni izgovorov, ki bi opravičevali neprijaznost. Sem zahtevna? Seveda sem. Sploh po spoznanju, da sem preveč časa v svojem življenju zapravila za napačne ljudi. Zelo malo potrebujem, da sem srečna in zadovoljna. In zelo veliko, če tega nimam. Kdor te želi videti, te bo gledal, kdor te želi slišati, te bo poslušal, kdor si želi tvoje družbe, bo s tabo, in kdor želi slišati tvoj glas, te bo poklical. Ja, tako preprosto je to. Menim, da nikoli ne bi smeli popuščati v svojem hotenju in željami. Pa če so še tako preproste.

Živimo samo enkrat in smiselno je živeti v skladu s seboj. Vse drugo je pretveza in nateg. Igralci potegnemo publiko z vsebino in emocijami, ki jih igramo. Prepustimo se liku, ga naštudiramo in delujemo v skladu z njim. V tem smislu deluje igra terapevtsko, saj si igralec lahko da duška in igra svoj lik na način, ki ga v zasebnem življenju ne upodablja. Za igralca je nujno, da je iskren, predvsem sam do sebe. »Bodi iskren« je že tako oguljena fraza, kot »dober dan«. A vendar je iskrenost nekaj najpomembnejšega.

Tudi otroci so nam všeč ravno zaradi svoje iskrenosti in neposrednosti. Sami občudujemo ti dve lastnosti, ki jih skozi leta življenja zapakiramo v paketek korektnosti in pravega trenutka. Ne maram preračunljivosti, verjamem v moč spontanega trenutka. Zato mi je tudi teater tako blizu, ker gre za trenutek tukaj in zdaj, pred publiko. Poklic igre od mene zahteva nenehno brskanje po sebi in neustavljivo željo po iskrenosti trenutka. Ta se ne doseže vedno z lahkoto, saj gre za repeticijo vaj in ponovitev predstav, ki lahko igralca hitro vržejo v rutino. Rutina je poraz, igralec ne sme igrati na pamet. Vedno mora igrati, kot bi bilo prvič. Spontanost in iskrenost trenutka sta ključna, da igralec potegne publiko v svoj svet. Zato imamo igralci celo paleto nihanj in razpoloženj, po večini smo ekstra senzibilni in zaznamo vse podtone izrečenih besed.

Težko nas je nategniti, lahko nas je prizadeti. Pred kratkim sem srečala kolegico, ki dela v SNG Drama Ljubljana. Malo sva poklepetali, in čeprav je kar nekaj let starejša od mene, imava skupne točke glede gledališča, odnosov in ljubezni. Ne vidiva se pogosto, pravzaprav zelo redko, a vendar je čar spontanosti vedno prisoten in omogoča nama iskren pogovor in stvarno vsebino. Kajti besede same po sebi niso nič, če jih ne misliš in jih ne udejanjiš. So kot puhlica. Besede polnijo vsebino in vsebina polni lik, ki ga igra igralec.

Če igralec ne misli izrečenih besed, te na odru ne veljajo nič. Lik na odru izgine, ni ga več, postane neviden, publika ga ne opazi. Če govoriš tja v tri dni, te nihče ne bo poslušal, publika bo pozabila nate. Dialogi se bodo začeli izgubljati in monologov v dvorani nihče ne bo več slišal. Beseda mora biti nabita, drugače je na odru ni. Igralec je odgovoren za izrečeno besedo, ki jo govori kot lik. Igralec mora biti odgovoren za svoj lik, odgovoren do publike, ki ga gleda in posluša. Mora biti vsaj en korak pred publiko, a kljub temu je ne sme nikoli podcenjevati. Dober igralec dela nateg na iskren način, publiko ima vedno na svoji strani. Igralec je potešen, ko vidi, da je zadovoljil svojo publiko, pa čeprav je bil le nateg.

IG profil: @kapunalja