Nasvidenje, Kekec!

Samo ime morda večini res ne zveni na prvo žogo, a ko je zraven omenjen Kekec, se vsem v glavi takoj zavrti slika. Meni na primer tale: »Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička? Dobra volja je najbolja! To si piši za uho, mile jere, kisle cmere z nami vštric ne pojdejo.« Kekec s tipičnim klobukom in pastirsko palico pohaja po planinah in si prepeva, obkrožajo pa ga čudovite gore. (Mimogrede: te črno-bele podobe vršacev (Slemenova špica, pravi vsevedni gospod Google) in sreča na fantovem obrazu so mi že v otroštvu prikupile gore.)

Ja, Matija Barl je bil tisti deček, ki je leta 1951, ko je imel enajst let, zaigral prvega filmskega Kekca in navdušil gledalce – pravzaprav jih navdušuje še danes. Kultni film slovenske kinematografije (in prvi slovenski celovečerec z mednarodno nagrado – beneški zlati lev v kategoriji mladinskih filmov) je še danes pogosto na sporedu in z veseljem si ga pogledajo vedno nove generacije. Enajst let je imel Matija takrat, ko se je sprehajal pred kamero in ukanil strašnega Bedanca. A kljub Kekčevemu uspehu (ali pa morda ravno zaradi tega – v enem od intervjujev pred leti je potarnal, da so ga kot otroka vsi prepoznali in ga istovetili s Kekcem, kar mu je bilo v veliko breme) ni ostal v igralskih vodah (nastopil je le še v filmih Dobri stari pianino, Pod sinjim nebom, Pozabljeni zaklad in nemškem Schwarz und weiss wie Tage und Nächte), temveč je študiral dramaturgijo, v šestdesetih se je preselil v Nemčijo (in se po osamosvojitvi vrnil v Slovenijo) ter delal kot filmski producent, kasneje, ko jih je štel že čez petdeset, pa se je prešolal in postal sodni tolmač. Zanimivo je tudi to, da je bil organizator prvega festivala Slovenske popevke.

Gospod Barl je torej odšel »na drugo stran«, in čeprav mu to nikoli ni bilo pogodu, za vedno ostaja nepozaben kot Kekec. Kako ne bi, ko pa je bil prva filmska upodobitev – in to odlična – tega izvirnega slovenskega mladinskega junaka.