Naše predstave iščejo svojo publiko, ki jih bo ljubila

Prijatelj, sijajni pisatelj Goran Vojnović, je prejšnji teden napisal manifest za vse nas kulturne delavce. V njem nagovarja vse državljane, ki si želijo čimprejšnje vrnitve v kina, gledališča, galerije: »Če želite torej še naprej brati časopise, jih začnite kupovati. Če želite še naprej imeti založbe in knjigarne, knjig ne le berite, marveč tudi kupujte. Kupujte tudi vstopnice za koncerte, filme, gledališke predstave, pojdite v muzeje in galerije. Če se želite vrniti nazaj v svet, v katerem obstajajo resni mediji in v katerem delujejo kulturne ustanove, v katerem obstaja umetnost, če želite nazaj v civilizirano, kultivirano družbo, potem sezite v svoj izpraznjeni žep. Drugega delujočega zdravila mi trenutno žal nimamo na razpolago.«

To ni le krik osamljenega umetnika, ampak poziv k solidarnosti, do mene kot igralca, režiserja, direktorja gledališča. Kot direktor bi si želel, da se nam publika čim prej vrne, ne le da se vrne, ampak da je pride še več.

Naša dvorana v Mini teatru sprejme 81 odraslih in malo več kot sto otrok. Na vsaki predstavi me je bolelo prazno mesto. Nanj sem gledal kot na siroto, ki čaka na svojega gledalca. Neki pisatelj je mesece delal, da je napisal dramsko besedilo, dramaturg ga je bral in predlagal, da ga postavimo na oder. Potem ga je neki režiser proučeval, povabil je prevajalca, scenografa, kostumografa, kompozitorja, lektorja, koreografa, oblikovalca svetlobe, video umetnika, tehnike in igralce.
Potem smo poklicali mizarje, ključavničarje, izdelovalce lutk, krojače, frizerje, garderoberje, maskerje, glasbenike, scenske delavce, PR-strokovnjake, oblikovalce programov in plakatov, fotografe. Igralci so se z režiserjem pognali v delo in ves ta stroj je pripravil predstavo, ki vas vabi, da si jo pridete pogledat v gledališče.

Za nas je vsak prost sedež poraz. Tako kot je žalostna prazna galerija, kot je strašljiv kino z redkimi gledalci, kot so uboge odvržene gomile neprebranih časopisov, polnih krasnih zgodb, ki jih ni nihče prebral, pa se zdaj pritožuje, kako je njegovo življenje pusto in sivo. Knjige, ki so nagrajevane, pisatelji, ki so se dolgo pripravljali, preden so bile natisnjene in so krenile v svet.

Vznemirjen sem kot ves gledališki svet. Seveda sta bila ta dva meseca in pol težka za vse, ampak oblaki nad nami so veliko bolj gosti in temačni.

Spremljati gledališče pomeni sedeti v zaprtem prostoru s skupino ljudi, ki jih ne poznamo. Oni lahko iz svojega vsakdana prinesejo nekaj, kar nas bo vse destabiliziralo. Ampak prav to, kar prinašajo iz svojega sveta in potem delijo z nami, ko skupaj gledamo predstavo, dela neviden fluid gledališča, tako zelo različen od tistega v kinodvorani. Naša dobra ali mračna razpoloženja, novice iz sveta, vožnja s kolesom, podobe, ki smo jih videli v mestu, vse to sestavlja gledalčev potencial, ki se sreča s tistim, kar se dogaja na odru, mu daje smer, okus, videz.
Vznemirjen sem, ker bomo z Mini teatrom kmalu začeli igrati v Križankah, na odprtem dvorišču, kjer bomo prikazovali naše predstave. Mini teater, maksi poletje, Križanke 2020. »Korona nas ne bo zlomila – podprite umetnost« je moto, pod katerim bomo prikazovali naše zimzelene otroške predstave Žabji kralj, Obuti maček in Obisk za medveda. V predstavah igrajo Tadej Pišek, Murat & Jose, Gašper Jarni in Vesna Kuzmič. Za odrasle pa igramo Pasolinijevo melodramo Ribica o dekletu, ki je imela tri nesrečne ljubezni v svojem življenju. Igra jo Ana Urbanc, ki lovi ribe na obali jezera in govori o svojem življenju. Sin je naš veliki uspeh, zadnja »predkoronska« premiera, družinska zgodba o mami, ki ostane sama z najstniškim sinom, medtem ko je oče z novo mlado ženo dobil dojenčka. Kaj se zgodi, ko sin poskrbi za intrigo, ki jih bo vse, kot lokomotiva, potegnila v neznano. Prikazali vam jo bomo Polona Juh, Brane Šturbej, Gašper Lovrec, Saša Pavlin in jaz. Sina je napisal Floran Zeller, pisateljski čudež, maestralno pa ga je režiral Eduard Miler.

Judovski pes je pretresljiva avantura psa, ki je bil rojen in svoje otroštvo preživel z judovsko družino, ki jo nacisti odpeljejo v taborišče, njega pa prešolajo v psa čuvaja. Skozi pripoved o trpljenju domačega ljubimca, ki ga igra Miha Rodman, spremljamo trpljenje tistih, ki so bili obsojeni na izginotje, samo zato ker so bili »drugačni«.

Naj bo konec lep je predstava, ki jo igram sam, sinovo slovo z mamo, ki odhaja, on pa ji nikoli ne bo mogel posvetiti toliko časa, kot bi si ga zaslužila. Spominja se skupnega življenja, odkritja mamine bolezni, razgovorov z zdravnikom, odklanjanja, da bi sprejel resnico, vseh tistih postopkov, skozi katere moramo prej ali slej iti vsi.

Igramo Zapiranje ljubezni, našo dolgoletno uspešnico, v kateri igrata Pia Zemljič in Marko Mandić, gotovo eden od najprepoznavnejših parov v Sloveniji. Spremljamo, kaj bi se zgodilo, če bi se razšel igralski par z vsemi svojimi spomini, vlogami, otroki, skupnim premoženjem. V resničnem življenju tisti, ki se razhajajo, po navadi ostanejo brez odgovorov, tisti, ki zapušča, ne pojasnjuje veliko, zapuščeni pa želi vedeti, zakaj je odvržen. O vsem tem boste izvedeli v tej predstavi.

Zgodovina nasilja

PR

Zgodovina nasilja je predstava, ki je nastala po romanu velike francoske zvezde Edouarda Louisa, ki bi moral biti gost letošnjega festivala Fabula. Je predstava o srečanju neke božične noči, ki se od pričakovanja zveze spremeni v nočno moro. Ljubljana je bila po Berlinu in Parizu tretje mesto na svetu, ki je imelo to predstavo. V njej ob drugih blestita izjemna Petja Labović in Benjamin Krnetić.

In za konec naš Macbeth z Markom Mandićem in Mileno Zupančič, Juretom Henigmanom, Domnom Valičem, Anžetom Zevnikom, Josejem, Miho Rodmanom in mladima Galom Oblakom in Andražem Harauerjem, ki igra že več kot deset let. Macbetha so videli v New Yorku, Seulu, Lizboni, Beogradu, Havani in Zagrebu, nagrajen je z veliko nagrado Borštnikovega srečanja.
In ga zagotovo še niste videli. Zdaj ga boste lahko.

Tako boste vi nam pomagali, da preživimo, sebi pa privoščili tiste privilegirane trenutke, zaradi katerih ima naš obstoj pravi smisel. To je, ko slišite neki verz, ki vas presune, ko vidite čudovite gibe, ki jih znajo izvesti samo igralci, slike, ki se vam zarežejo v spomin do konca življenja.

Spored naših predstav si lahko ogledate na tej ->povezavi!

Robert Waltl