Narod bo treba zamenjati!
Vsake toliko kje preberem, da je dopustovati na Hrvaškem naglavni greh Slovencev.
Pa vse to zgražanje prav nič ne pomaga. Menda nas je tu 1,2 milijona na leto. Med 15 milijoni, kolikor je vseh turistov na Hrvaškem na leto, to sploh ni zanemarljivo. Tudi za sosede ne.
Jutra imam rada. Tu v našem kampu so idilična. Sediš ob mizi pod borovci, srkaš kavo in se opajaš z valujočo modrino pod seboj. Kormorani in čigre tekmujejo za prve jutranje zalogaje. Zanje je rib očitno še vedno dovolj. Najspretnejši ribiči iz kampa pa se pritožujejo. Dovolilnice za ribarjenje so vedno dražje, rib pa je vedno manj.
Ob tem jutranjem kiču mi ne gre v glavo, kako lahko nekdo s politično vsiljeno ihto naklada o nedopustnosti počitnikovanja na Hrvaškem. Ne glede na to, kaj ob nerešenih vprašanjih počneta obe nacionalni, enako nespodobni politični eliti, to morje in te skale, ti zidovi in zalivi in otoki niso prav nič krivi. In nič manj lepi. Tako kot za Hrvate tudi sneg na Krvavcu ni nič bolj snežen, kot je oni na Sljemenu. Le nekaj več ga je.
Druga zgodba smo in so ljudje. Nekateri izjemno prijazni, ker pač vedo, od česa živijo, drugi še vedno željni nekih drugih turistov, ki domnevno trošijo več. A se tudi to spreminja. Na rabskem Loparju na srečo ni križark, ki bi bruhali strahotne količine nekajurnih turistov. Tukaj tudi ni, kot je v Ljubljani, kjer se je v sezoni kar težko prebiti mimo preštevilnih skupin. Potovanja so se pač zelo pocenila, domala vsi lahko potujemo. Vsaj na kratko. To, kako zaželeni smo kje, določa statistika. Turisti, ki statistično prinesejo več, so zaželeni, preostali naj se hitro poberejo. Povprečna poraba turista na Hrvaškem je okoli 80 evrov na dan. Slovenci menda potrošimo celo nekaj več. Spanje, hrana, pijača, zabava … Se kar nabere.
A kot rečeno, sem prihajamo predvsem zato, ker smo vedno, ker je blizu in ker je neskončno lepo. Hrvati imajo eno najlepših obal. Z njo ne delajo, kot bi morali. Marsikje je obala, zakonu navkljub – povsem zagrajena. Tako kot v Sloveniji se da tudi tukaj z vplivom in denarjem doseči kar koli. Iz našega kampa si lahko vsako noč ogledujemo naravnost odurno razsvetljeno v terase postavljeno graščino lastnika ene večjih hrvaških vinskih kleti. Tajkun si je omastil prste in del tako ali drugače nagrabljenega premoženja vložil v ta svoj obmorski raj. Občina mu je do nekdaj povsem nedostopnega zemljišča zgradila cesto, po kateri se zdaj vozi s svojim električnim vozilom. Nam v kampu vsak dan zmanjkuje vode, on pa na svoje zelenice zliva hektolitre. Da je obalo okoli in pod svojo gradnjo zagradil, ni treba posebej poudarjati. A to poznamo tudi v Sloveniji, mar ne? Marsikdo si je marsikaj zgradil tam, kjer navadnim smrtnikom to absolutno ne bi uspelo. Ob teh nekaj metrih slovenske obale stojijo skeleti ali cele hiše Zidarja, Turka, Jelinčiča … zakoni sicer načeloma veljajo za vse, a za ene malo manj. In zato ne Hrvati ne Slovenci v svoje politike, v svoje pravosodje, nadzorne organe in državo nasploh ne verjamemo. Le zakaj bi?
In ni čudno, da jih ne jemljemo resno. Dvakrat sem morala prebrati, da sem dojela. Dr. Rupel bi rad, da bi predsednika vlade določila kar predsednik države in državni zbor. Ja, prav res, na slovenske volivce se človek res ne more zanesti. Tolikokrat so že narobe volili, da si te pravice ne zaslužijo več.
Ne vemo, kaj je demokracija, brigajo nas volitve, Janše nočemo pa še na hrvaško moje hodimo.
Skratka, če prav razumem, je napočil čas za zamenjavo naroda!
