Napoleon
Glede na to, da so francozi eni od utemeljiteljev filmske umetnosti je pričakovati, da obstajajo mnogi filmi o njihovem največjem in najbolj kontroverznem človeku – Napoleonu. Prvi film beležimo že leta 1914, zanimivo pa je, da so ga naredili – italijani. Preko celega kupa napoleonskih filmov (enih boljših, drugih povprečnih, nekaterih slabih), pa si je sedaj tudi Ridley Scott zavihal rokave in stopil v vrsto zgodovine, ki govori o tem velikem malem Bonapartu.
Film pripoveduje predvsem o vzponu Napoleona Bonaparta (Joaquin Phoenix) na oblast, skupaj z njegovim odnosom do cesarice Joséphine (Vanessa Kirby). Ob tem pa gre izpostaviti dejstvo, da so si producenti privoščili kar precej blišča in smo tako na velikem platnu priče dokaj veličastnim, krvavim in silovitim prizorom bitk, morda enih tistih, ki jih še nismo videli v tako impozantnem zanosu. Očitno je, da je Scott precej nagnjen k takšnim velikopoteznim prizorom, saj jih še pomnimo iz njegovih filmov, kot so Gladiator (2000), Marsovec (2015), nepozabni Blade Runner (1982), Robin Hood (2010), Hannibal (2001) in pa Prometej (2012), če izpostavimo samo nekatere najbolj spektakularne.
Seveda je film Napoleon vse, kar potrebuje: je romantičen, nasilen, neizprosen, surov, boleče resničen in po svoje žalosten. Glasbeno plat mu je ponudil Martin Phipps, britanski komponist, ki smo ga že srečali v nekaterih filmih, med katerimi so Princesa (2022, režija Ed Perkins) in Endgame (2009, režija Pete Travis). K filmu Napoleon prispeva tako rekoč vse, kar je Scott od njega pričakoval. Ne izogiba se glasbenemu trušču, kjer ga slika potrebuje, prav tako pa se zna skriti v ozadje odnosa med Bonapartom in Joséphine ter mehko presti njuno pol-politično erotiko, ki nikoli ne pokaže velikopotezne romantike, da ne izgubimo podobe Napoleona-cesarja, vladarja, imperatorja in skoraj božanstva na nebu francoske zgodovine.
Film je kar dobra zgodovinska učna knjiga, kako so laži, spletke, politika in vojna prepleteni. Tudi danes, jasno.
