Najboljše pa so pečene piške
JURIJ SOUČEK - Odlomki iz nastajajoče avtobiografije
Za rojstni dan napiši kakšno anekdoto, so mi rekli. Ali več anekdot in še intervju. Ali mislite resno? Anekdote in odgovori na intervjuje bi se v vsakem primeru vrteli okoli teatra, kjer objavljam odlomke iz še nenapisane knjige. In nekaj anekdot ste že lahko prebrali, zato ob svoji 92-letnici, ki se bliža, samo pozdrav. In že vnaprej hvala za čestitke pa debel hren za praznike.
Z anekdotami imam slabe izkušnje. Drugače je, če jih pripoveduješ, in spet drugače, če jih zapišeš. Takih nenevarnih sem že nekaj uporabil za kolumne, z nekaj bolj ostrimi pa imam slabe izkušnje. Na primer, kako si upam napisati, da je v času, ko je moja generacija igrala Shakespearovega Romea in je zasedba moških vlog pripadla moji generaciji, Majdi Potokarjevi, Borisu Kralju in Lojzetu Rozmanu, vloga Markucija bila dodeljena sicer dvakratnemu Prešernovemu nagrajencu in še skoraj enkrat starejšemu Vladimirju Skrbinšku, in ne meni? Kako sem to zasedbeno in krivično dejstvo s prijatelji, ki smo se zbirali pri Figovcu, poskusil reševati, kar sem nekoč, ko so me spraševali o smešnih gledaliških dogodkih, že objavil. In? Dragi moji, zamera! Pa kakšna! A. H., s katerim sva dnevno, dopoldan in zvečer kritično reševala, ne samo te krivice, me je, ko sem ga pozneje, v napisani »zabavni« zgodbi o mojem maščevanju, prvi nasadil v časopisu. Skupaj z gospo L., Vladimirjevo življenjsko sopotnico. Cankar je že vedel, zakaj je včasih, ko je pisal o kakšnem kot medvedu zaščitenem Slovencu, uporabljal samo velike začetnice priimkov! Tudi jaz ne vem, ali se ne bo zdaj pojavil kašen sorodnik A. H. Po navadi za vse sorodnike izveš šele po smrti, ko se prijavljajo dediči.
In zdaj k obljubljeni smešni zgodbi. Meni je že bila smešna. Govori o gostovanju Drame v Novem Sadu, na Sterijinem pozorju. S Cankarjevimi »Hlapci«, najznamenitejšo predstavo »slovenačke« Drame. Elitna zasedba. Ekpresionistička. Marija Vera, Janez Cesar, Nace Simončič, Frane Lipah, Milan Skrbinšek, Dragica Ahačič in med statisti tudi jaz, Jurij Souček, ki mečem kamenje, žaganje v nogavici, skozi okna. Scena Viktor Molka. Cilj metanja Jerman, Stane Sever v četrtem dejanju »Hlapcev«. Predstava v režiji direktorja Drame Slavka Jana uspela. Verjetno bo na tekmovanju nagrajena. Po predstavi se vračamo v Ljubljano z znamenitim vlakcem, ki je vozil skozi mesto. Najprej do Stare Pazove, kjer bomo prestopili na Balkan ekspres v Stari Pazovi, ki je nekakšen srbohrvaški Zidani Most. Vsi še v normalnih vagonih, saj vlakec nima spalnikov, nato na hitri vlak, ločeno. Solisti v tapeciran prvi razred, raja v normalne kupeje s klopmi.
Malo pred odhodom vlakca, ki je vozil do Pazove, se prikaže pred hotelom šef razsvetljave Vili Lavrenčič, vsega hudega vajeni veteran, z dvema, se pravi s parom skupaj zvezanih gosi. V mestu je bil namreč sejemski dan in gosi, vezane po dve skupaj, so bile pri koncu sejma na razprodaji. Nekaj varčnih solistov, ki so še imeli prihranjen denar od dnevnic, plane: »Kje si ju kupil?« Vili odgovori, da na sejmu in da so skoraj zastonj. Pet, šest solistov, same legende, pogleda v denarnice in hitro Viliju: »Še zame kupi par.« Vili oddrvi nazaj na bližnji sejem in štirim ali petim članom Drame s pomočjo nekaterih naših odrskih delavcev res dostavi naročeno. Žive gosi. Odrski fantje so jih nekako zbasali na vagon vlakca, ki je vozil robo SNG Drame, in že se peljemo do Stare Pazove. Izkrcamo se. Ansambel je velik. Najmanj 40 ljudi s statisti in odrskimi delavci. Ti so prevzeli žive gosi, ki so gagale, mi pa smo se delali, kot da to nas ne briga. Na kolodvoru se je nepričakovano pojavil policaj in rekel samo: »Kolji!« Mednarodni vlak Balkan Ekspres namreč ni sprejemal živega tovora. Dobro, da je imel brzi vlak zamudo pri odhodu, ker je našim lastnikom gosi s posredovanjem šefa tehnike res uspelo gosi »potamaniti«. V prevodu zaklati. Jasno, z veliko muko. In jih zložili na velik kup. Med tem opravkom so lastniki gledali drugam, kot da to njih ne zadeva. Kup gosi so ignorirali še po tem, ko so bile gosi že pokrite s črno gledališko zaveso. Končno je pripiskal brzec. Nanj so priključili naš vagon s kulisami in z gosmi, ki jih je pripeljal do Ljubljane. Tam sem opazoval, kako so gosi prišle v roke pravih lastnikov, ki so vsak svoj par gosi naenkrat priznali za svojega in jih nesli kot trofeje z vojvodinskega safarija, s pomočjo sorodnikov, ki so jih čakali na peronu, domov proti finiširanju.
V Novem Sadu smo zmagali na vseh področjih. Kmalu smo lahko brali v cirilici »Pobedila je Drama i poznati slovenački eksekpresionizam«. Jaz pa sem se spomnil na Ivana Cankarja, ki je v Hlapcih preroško že zdavnaj prej zapisal podobno zgodbo. Delček nje bom kar prepisal, da ne bo treba iskati zaključne poante moje zgodbe. /Hlapci, DZS, 1969, 1. dej., str. 85/
Župan: Narod je zdrav in pošten.
Zdravnik: Lepa beseda je napredek.
Komar: Lepa beseda je svoboda.
Geni: Najboljše pa so pečene piške.
Komar: Ples pa ostane.
Anka: Hvala Bogu!
