Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

masterchef, tekmovalci, 10 Njena.si

Master Chef: Jajca usodna za prvega tekmovalca

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Kolumna
Naj nam pomaga sveti Genezij!

Naj nam pomaga sveti Genezij!

Robert Waltl, 06.05.2021 09:51:28

Robert Waltl

Delite na:

Mobilni telefon mi vsak dan ponuja stare fotografije iz albuma. Stare? Recimo iz leta 2015 s prizori iz Slonokoščene obale, leto prej iz Trsta, kjer sem igral strička Vanjo Čehova. Čudim se temu mlademu bitju, saj zdaj v ogledalu vidim drugačen obraz.

Postava se je spremenila, »obtežil« sem se. Čeprav vsak teden treniram z odličnima trenerjema Iztokom Hojnikom in Sašo Omerovićem, ki mi pomagata ostati v “kakšni-takšni” formi. Pandemija je polenila tako mojo Umbro kot mene. Včasih me je zbujala ob šestih zjutraj in zahtevala, da jo odpeljem v park, kjer bi lulala in tekala, skakala po hribih, švigala kot strela. Zdaj se zbuja za mano. Včasih spi do 11 h, in če jo pokličem prej, samo na hitro odpre oči in jih takoj zapre, kot da noče, da vidim, da se je zbudila. Tekanje? Redko, le ko hoče skočiti v Ljubljanico. In tako je od tistega psa, ki ima v sebi lovske gene, ostalo zelo malo. In od tistega mene, ki sem v Fedri igral Hipolita, mišičastega in svežega mladeniča, je tudi ostalo bore malo.

Moram se prisiliti v hojo, saj me moje navade vlečejo k dolgemu sedenju, grickanju semenk, makronov, palačink, čokolade, sira, ki ga obožujem. Svojo lenost bom povezal s tistim, kar prebiram o vedno bolj nevarnih spremembah v naravi.

Dogajajo se degradacije velikih ekosistemov, ki po principu domino učinka povzročajo verižne reakcije. Tako sem prebral, da bo taljenje ledenikov dvignilo morsko gladino, spremenilo oceanske tokove in ogrelo ozračje. Izkazuje se, da je med desetimi najslabšimi preobrati, ki so jih identificirali znanstveniki, tudi uničenje amazonskega pragozda. Vloga tega neizmernega gozda je dobro znana, sodeluje pri regulaciji podnebja, zlasti zaradi sposobnosti shranjevanja ogljika. Gre za tropski gozd, največji na svetu, in vlažni gozdovi shranjujejo veliko več CO2 kot suhi gozdovi. Ko je napaden amazonski pragozd, gre vse narobe. Tu je še krčenje gozdov, ki matematično zmanjša njihovo sposobnost shranjevanja ogljikovega dioksida. In tu je škoda, ki jo povzročajo požari ali sušna obdobja, ki uničujejo, poškodujejo in slabijo deževne gozdove. Namesto da absorbira CO2, ga sprošča in zato prispeva k povečanju zalog toplogrednih plinov v ozračju. V zadnjih desetih letih je brazilski amazonski deževni gozd sprostil v ozračje več CO2, kot ga je absorbiral: 16,6 milijarde ton v primerjavi s 13,9 milijarde. Razlika je skoraj 20-odstotna.

V šolah nas tradicionalno učijo, da so amazonski gozdovi zelena pljuča planeta, zdaj pa se zdi, da so to pljuča kadilcev. Ne kadim, se pa uničujem s sladkorjem, soljo in negibanjem. Obljubljam si, da bom ob rednih treningih naredil še nekaj več, da bom pogosteje hodil v Tivoli, na Rožnik, se vzpenjal na grad.

Poleg člankov o strahu pred okoljskimi nesrečami sem se ta teden naučil tudi nekaj, o čemer sem prej le slišal. Vse več prijateljev in znancev mi govori o mladih, ki se izogibajo sodelovanju v družabnem življenju. Naučil sem se, da tem mladim rečejo »hikikomori«, ki je japonska beseda in ki se je ukoreninila v vseh jezikih in označuje vedenjske motnje, ki se kažejo v potrebi po odsotnosti, pomanjkanju komunikacije z bližnjimi in izgubi zanimanja za delo in šolo in ki trajajo več kot šest mesecev.

Gre za skrajno obliko socialne fobije, ki je pretežno prisotna v življenju milijonov mladih, večinoma mladih fantov. Ocenjujejo, da jih je kar 70 odstotkov, medtem ko nekateri viri celo navajajo, da je kar 90 odstotkov teh hikikomori oseb moških. Ljudje, ki trpijo za to vedenjsko motnjo, običajno v najstniških letih, se nehajo šolati, ne delajo in čas večinoma preživijo z brskanjem po internetu. Najstniki se zaprejo v svoje prostore in se izogibajo stikom tudi z ožjimi družinskimi člani. Njihova soba postane nekakšen samostan. Hikikomori ne zapustijo sobe niti, da bi šli na stranišče, ali pa je to zelo pogosto edini razlog, ki jih prisili, da za kratek čas zapustijo svojo trdnjavo. Kar zadeva prehrano, so odvisni od drugih ljudi in običajno jedo tisto, kar starši pustijo pred njihovimi vrati. Večina mladih hikikomori ni duševno bolnih. Poleg Japonske jih je največ v Španiji, Franciji, Italiji, ZDA, Omanu in Južni Koreji.

Za vikend sta nas obiskala Diana Koloini in Mladen Dolar, prijatelja, s katerima smo se pogosto družili v predpandemičnih časih. Ivica Buljan nam pripoveduje o svoji novi predstavi v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. Če se spomnite njegove predstave Gospoda Glembajevi, ki je pred nekaj leti igrala v Drami, z izvrstnimi Ivom Banom, Natašo Barbaro Gračner in Markom Mandićem, vas bo zanimalo nadaljevanje Krleževe zgodbe o Glembajevih, pa tudi Krleževa igra Aretej, ki je bila davnega leta 1959 prav tako na sporedu ljubljanske Drame, z izjemno Savo Sever.

Diana v sredo zagovarja doktorat na temo Moliera. Pri svojem vodenju gledališč v Trstu in Mariboru je pokazala vrhunske programske dosežke, mi pa ji zdaj vsi želimo, da to izkušnjo nadaljuje v enem izmed slovenskih gledališč, ki ga je opustošila kriza in bi ga Diana zagotovo izvlekla iz nje. Mladen nam pripoveduje o sv. Geneziju, ki je bil vodja gledališke skupine v starem Rimu. Igral je v nizu predstav, ki so se na komičen način posmehovale krščanstvu. Legenda pravi, da je bil med neko predstavo priča, kako se mu je približal angel, ki je nosil knjigo vseh svojih grehov. Ta izkušnja je bila tako močna, da se je Genezij spreobrnil v krščanstvo. Med občinstvom pa je bil tudi rimski cesar Dioklecijan, znan po preganjanju kristjanov, in je takoj ukazal Geneziju, naj se odreče krščanstvu, sicer ga bodo ubili v areni, kar se je tudi zgodilo. Genezij je tako postal krščanski zavetnik igralcev. Naj nam sv. Genezij pomaga, da se bodo gledališča končno odprla, če že nobeden od svetnikov ne more rešiti Amazonije in mene prisiliti, da začnem bolj zdravo življenje.

Dan OF na Križevniški je bil ganljivo svečan, saj so s križevniških oken odmevale uporniške pesmi Kombinatk, prvomajska sobota pa je bila namenjena tradicionalnemu druženju s sosedi in prijatelji. Ivan in Karmen sta se spet odločila malo »pocartati« starega strica in njegovo družbo z odlično jedačo. Za konec tedna pa sem pripravljal kosilo za prijatelje sam. Teletina, krompir, bučke, korenje. In tiramisu. Zakaj to pišem? Ker se sprašujem, kaj me lahko naredi srečnega. Ko jih gledam za mizo. Svojo Olgo Kacjan, ki je prišla, čeprav ima zlomljeno roko in nogo, Matejo, ki nas redno obiskuje. Florence, ki prinaša šampanjce, sire in makrone.

Obe nakupita tudi zaloge čokolad Mini Teatra. Spustim Mario Callas, da zapoje Casta divo. Počutimo se zadovoljne, srečne. Neki dah tiste opojne divjine iz pomladi, ko nas zvečer obiskujejo slučajni mimoidoči. To je sreča.