Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Kolumna
Na vrhniškem klancu

Na vrhniškem klancu

Jurij Souček, 15.07.2021 10:19:46

JURIJ SOUČEK - Odlomki iz nastajajoče biografije

Delite na:

Povabilo za nastop s Cankarjevim Kurentom pred njegovo rojstno hišo na vrhniškem klancu me je pripeljalo v to znamenito in pisatelju posvečeno mesto. Ta nastop, za katerega sem pripravil del Kurentove zgodbe, je uspel. Na Kurentovo zgodbo sem sicer začel misliti že takrat, ko sem pripravljal otvoritev Levega odra Drame z Veselico v Blatnem dolu. Ves čas do danes me zanima ta čudni boem in »muzikant«, ki je goethejevska kompilacija Fausta in Cankarja, ki o slovenstvu razmišlja iz daljave. Kako se lahko zagleda slovenstvo iz daljave, je izkusil Cankar sam in vsi, ki smo živeli vsaj pol leta, recimo temu, zunaj domovine.

Ivan Cankar, Kurent, Jurij Souček, arhiv Mini teater.jpg
Ivan Cankar, Kurent, Jurij Souček
arhiv Mini teater

Ko se najprej zaližejo vsi spori, zmanjšajo vse pomote in zamere, ki jih v tujini komaj kdo razume, ker so pač samo naše, lahko tudi Kurenta zagledaš drugače kot uganko iz Cankarjevih »jokavih premišljevanj«. Bližnjica do Kurentovega značaja in tudi podobe bi bil lahko hrvaški Petrica Kerempuh, znamenit po svoji satiri, ki pa je drugačna od naše. Z violino, ki jo je v naši zgodbi Cankar s posredovanjem hudiča dal v roke Kurentu, je lahko založniku Schwentnerju plačal dolg 400 goldinarjev, ki mu jih je bil dolžan. S to violino je lik Kurenta dobil dimenzijo, ki jo je na odru težko uresničiti, če violine ne igraš sam. Toliko o tej starodavni pripovedki, s katero sem se ukvarjal in dokazoval, da je v tej zgodbi več kot fantazija Cankarja boema, ki piše samo zato, »ker s tem vrača dolgove in za povrh navrže še dva soneta«. Čez nekaj let sem to zgodbo kot monodramo obnovil v Mini teatru, kjer jo je za oder seveda v drugi zasnovi in z drugim scenarijem pripravil Robert Waltl, in z njo veliko gostoval po vsej Sloveniji. Navedel bom nekaj stavkov iz takratnega gledališkega lista, ki jih je podpisal režiser. »V tej starodavni pripovedki, v kateri je bil Kurent najprej bog rasti, je Cankar spremenil umetnika v dobrega duha slovenstva. Najlepši odlomek povesti je hvalnica domovini z naslovom Nebesa pod Triglavom.

Ko Kurent potuje po slovenski domovini, vidi lepe, pa tudi slabe strani ter uvidi omejenost in ničvrednost tedanje politike. Kurentov križev pot, v katerem biča politikantstvo, karierizem, pijanstvo in revščino, pisatelj v isti sapi okrona z najlepšimi ljubezenskimi izjavami o domovini in slovenskem jeziku. Na koncu povesti pa ugotavlja slovensko nemoč in vdanost v usodo. Postavlja se vprašanje, ali ni pisatelj prav prek simbolično prikazane nemoči želel vplivati na streznitev, ozaveščenost, premagovanje te nemoči in spreminjanje slovenskega narodnega značaja. Nadarjeni siromak in nebogljenec, ki postane vodnik in tolažnik slovenskega trpljenja, moralni kritik, na poti skozi solzne doline in čez klanške golote v pesmih tudi razkriva boleče stiske in ponuja idejo o svobodnem narodu, pravičnosti in ljubezni. Toda prestrašeno ljudstvo noče slišati veselih besed, saj polnijo srce le z otožnim koprnenjem.« 

Taka Kurentova zgodba, kot je bila in je pač moja zamisel, omogoča, kot je takrat v gledališki list napisal režiser, še veliko različnih interpretacij.