MOTORIČNO ZASPAN GEN

Zavestna odločitev je privedla do tega, da tole kolumniranje izvedem na kavču ob prižgani otvoritvi prenosa mundiala v Dohi in pod močno zadekanim udobjem ležečega položaja. Ni kaj prida optimalno okolje za besedne akrobacije in ustvarjalni presežek miselnosti ... vendar v resnici se ne moremo nikoli zanašati na idealne pogoje, pa tudi nikoli ne veš, kam te bo zapeljalo pero. Drobec ležernosti ne škodi, medtem ko premišljujem o svoji motorični nespretnosti, ki me spremlja med vsakdanjimi opravili na poti, da upihnem 27 pomladi. Spomnim se, da sem kot otrok iskal načine, da postanem spretnejši ali da vsaj skrijem nerodnost. Starši so me vpisali na tenis in mislim, da lahko rečem z gotovostjo, da je malo pomagalo. Vendar vsega pač ne moreš rešiti s to prečudovito igro.

Poleg tega imamo vsi ljudje dovolj lastnih felerjev, ki se jih ne moremo otresti in se nam šepetajoče smehljajo ob izzivih sodobnega časa. Kako že pravi tisti stari pregovor, ki nam ga je nadobudnim študentom teologije zaupal dr. Bogdan Kolar? »Česar ti mati ni dala, te tudi Salamanca ne more naučiti.« Prej ko se človek s tem sprijazni, lažje mu je. Bom kar pošten. Tehnično sem čisto mimo ... težje bi moj oče dobil večjo kazen kot to, da ima sina, ki komaj zamenja žarnico in na črpalki prosi zaposlene, da mu pomagajo normalizirati tlak v pnevmatiki njegovega avtomobila. Kljub temu sem tu. Še kako živ in z mislimi pri naslednji kolumni. (Pre)živite dan več, ne pa manj.