Moji uvodniki pač niso vsem všeč ...
Pretekli teden sem od neke bralke prejela e-pismo, da ji moji uvodniki nikakor niso všeč in da je niti malo ne zanima, kaj počnem v svojem življenju in kaj počnejo moje prijateljice ...
Pismo me je seveda razžalostilo, saj ni bil moj namen javno razkrivati svojega življenja, ampak v vsakem uvodniku vam želim podati svoj osebni pogled na popularno dogajanje v naši državi, kar se pač velikokrat prepleta z mojim osebnim življenjem. Skratka, ker sem kar občutljiva na take in podobne komentarje, se bom tokrat omejila zgolj na dogajanje na sceni in ne bom omenjala svojih kolegov, prijateljic ali celo sorodnikov.
V tej številki pišemo o vrhunskem glasbeniku Danielu Popoviću. Se ga še spomnite, kako je leta 1983 suvereno zavzel veliki evrovizijski oder in s svojo Džuli navdušil širno Evropo? Jaz se ga spomnim ... Spomnim se, da sem tisti večer gledala televizijo s svojo mamo, svojo srčno prijateljico Mijo in njeno mamo Lili. Skupaj smo veselo navijale, zobale kokice in pile sladko pijačo, ki je ne bom omenjala. Bilo je fantastično, nepozabno in zelo zabavno. Tako bi moralo biti vedno.
Zadnja leta si izbore za evrovizijsko pesem ogledujem z nečakinjo Ano, ti večeri pa so postali že prava tradicija. Sladko pijačo je zamenjalo dobro vino, kokice pa so še vedno »na meniju«. No, tudi jaz bi si želela še enkrat videti Daniela Popovića na evrovizijskem odru – gospod je prav prijeten, izjemen glasbenik in zelo odprt za nas, novinarje. Prav tako prijetna je njegova žena Aleksandra, ki mu vedno stoji ob strani in ga bodri tudi takrat, ko mu ni z rožicami postlano. O Danielu Popoviću in njegovem delu pišemo na strani 26. Daniel nam je med drugim zaupal, da bi z velikim veseljem ponovno stopil v evrovizijske čevlje in na izboru za pesem Evrovizije zastopal Slovenijo. Ups, spet opažam, da sem pisala tudi o svojem življenju in ljudeh, ki so mi blizu ... Jah, očitno ne morem iz svoje kože – kaj naj?
Dragi bralci, želim vam prijetno branje in uživanje pred televizijskimi sprejemniki!
