Moje operne režije
JURIJ SOUČEK
Da bi lahko dosegli kraje, od katerih sta operni hiši oddaljeni in je zanje operna umetnost redko dosegljiva tudi zato, ker večina odrov nima pred odrom orkestrske »jame«, sva z Mileno razmišljala, kako bi kljub vsemu ljubiteljem v manjših krajih operno umetnost približala. Zato sva se spomnila najprej tega, kako bi rahlo prirejene operne predstave spremljali samo s klavirjem. K sodelovanju smo povabili dirigenta in takratnega umetniškega vodjo ljubljanske Opere, prof. Marjana Fajdigo. Z nami je sodeloval kot korepetitor dirigent in umetniški vodja naših predstav. Že na vajah je budno pazil na perfekcijo izvedbe. S svojim dirigiranjem z očmi in telesom, roke je imel zasedene s klavirjem, je pevcem dajal potrebne vstope. Ko se je bližalo »nevarno« mesto, je za trenutek vstal in igral kar stoje. Bil je temeljit spremljevalec in učitelj. V ljubljanski Operi je veljalo: »Kar te Fajdiga nauči, boš znal za zmeraj.«
Prva tako izvedena moja režija predstave je bila seveda Milenina slavna Verdijeva Traviata. V tej naši priredbi sem nastopal v vlogi pisatelja romana Dama s kamelijami, A. Dumasa, po katerem je opera nastala. Odlomki iz romana, ki sem jih interpretiral, so se imenitno prepletali z Verdijevo glasbo. Izbor teh pa sva pripravila skupaj z Mileno. V zasedbi Traviate sta nastopala še tenorist Jure Kušar in baritonist Zdravko Perger, oba solista ljubljanske Opere. Premiero in še nekaj predstav smo imeli v Domu Ivana Cankarja na Vrhniki, pozneje pa smo s to predstavo uspešno gostovali po vsej Sloveniji. Na premieri je bil na dežurnem sedežu v tretji vrsti tudi pokojni znameniti kardiolog prof. dr. Josip Turk. Po predstavi je prišel v garderobo in rekel Mileni, da je bila tako prepričljiva v zadnjem prizoru, ko umira, da je že razmišljal o tem, kako bi pritekel na oder in ji pomagal.
Naslednja moja operna režija je bil Gorenjski slavček Antona Foersterja. Vrsto let sem veliko sodeloval in nastopal v otroških predstavah v domu Španskih borcev v Ljubljani in tako je naneslo, da so nas povabili, naj s premiero Gorenjskega slavčka gostujemo pri njih. Znova sem k sodelovanju povabil soliste ljubljanske Opere. Tokrat je bila zasedba večja. Nastopali so znamenita mezzosopranistka Božena Glavakova, sopranistki Mateja Stražar in Anamarija Javornik, tenorista Jure Kušar, ki smo ga klicali Kušarotti, odlični Jože Kores, basist Franc Javornik, baritonist Jaka Jeraša in seveda Milena Morača. Pri klavirju je bil že spet naš maestro Marjan Fajdiga. Scena je bila klasična. Predstavljala ja mali trg s krčmo v značilni gorenjski vasici z zasneženimi hribi. Kostumi so bili prav tako klasični z narodnimi nošami. S to predstavo smo precej gostovali po Sloveniji in celo v Nemčiji. Povsod so se dogajale zanimive prigode. Na eni od predstav se je pokazalo, da je nekdo od naših moških solistov pozabil del kostuma, škornje, doma. Podil sem se po mestecu in komaj našel kmeta, ki je še imel živino in zanjo hlev. Rekel sem si, če je v hlevu živina, morajo biti v njeni bližini tudi kakšni škornji. In res sem jih našel, jih opral ter si jih izposodil, da smo lahko normalno odpeli in odigrali to veselo slovensko opero, ki takrat ni imela samo slovenskega ljudskega pridiha in kmečkega vzdušja, ampak zaradi slabo opranih škornjev tudi vonj po pravem slovenskem podeželju.
Naslednja moja operna režija je bila slavna opereta Netopir Johana Straussa, ki smo jo premierno uprizorili v Laškem. V njihovi kulturni dvorani so nas zelo lepo sprejeli. Sponzor predstave, pivovarne Laško, je v zvezi z našo predstavo takrat tudi ustvarila opereti posvečeno pivo NETOPIR – pri izgovarjavi je treba paziti na NE, ki se izgovarja po dolenjsko NEJ -TU-PIR – ki je ostalo kar nekaj let na trgu.
V režijo sem vključil tudi njihove odlične mažoretke, ki so nastopile v drugem dejanju, ki predstavlja zabavo pri grofu Orlovskem. Skupaj z občinstvom smo se zabavali tudi mi nastopajoči. Milena Morača, Rebeka Radovan, Jurij Reja, Jure Kušar, Andrej Debevec, legendarni baritonist Ferdinand Radovan in seveda tudi jaz, ki sem takrat nastopil v pevski vlogi Orlovskega in govorni vlogi Froscha. Alojz Sedovnik je za predstavo ustvaril zelo zanimivo in funkcionalno sceno. Obžalujem, da kakovostnih operet danes ni večkrat mogoče videti v slovenskih poklicnih gledališčih.
Milena Morača je bila v tem času solistka mariborske Opere. Ker je še študirala na Akademiji za glasbo, se je vozila v Maribor na vaje. Velikokrat smo se vozili skupaj. V tej nogometno-uporniški operi, v kateri je nastopala, je lahko pokazala svojo igralsko nadarjenost, in ker je bila jesen, tudi naklonjenost do sladkega mošta in pečenih kostanjev. Kar zadeva mene, sem bil najprej ljubosumen nanjo, ko sem jo videl civilno, v razgretem razgovoru z Janezom Klasincem, igralskim kolegom, in šele potem sem začutil ljubezensko puščico, ki mi jo je naravnost v srce izstrelil Amor in je še do danes tam. Iz te ljubezni se nama je rodila hčerka Hana, ki nama je dala vnučko Lejlo.
Kot zadnji podvig je bila moja režija Tosce, za katero sva z Mileno sestavila in najela pravi, toda zmanjšan orkester, ki ga je dirigentsko osmislil in vodil maestro Gianluca Marciano. Orkestrsko spremljavo smo, jasno, spet na svoje stroške posneli v zasebnem tonskem studiu. Na ta posnetek smo zvadili in uprizorili Tosco v celoti.
Premiero smo imeli v gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Z njimi sem sklenili prijateljsko sodelovanje, že ko sem pri njih prevzel režijo Naivnih lastovk, v katerih je najina hčerka Hana kot članica Šentjakobskega gledališča preživela svoje prvo amatersko gostovanje. Tosco so Jeseničani opremili s pravimi, v njihovi delavnici izdelanimi kulisami. Vaje za posnetek smo imeli v kletnih prostorih cerkve sv. Terezije v Ljubljani na Kodeljevem. Tam so nam za ta primer odstopili obstoječo kletno dvoranico in ozvočenje, za kar gre zahvala takratnemu župniku Frančku, ki je bil pri tem študiju naš razumevajoči mecen. Peti opero v treh dejanjih na posneto spremljavo na matrici, kar so zmogli naši pevci, ni enostavno. Mislim, da smo edini na svetu, ki jim je to tudi uspelo. Operni pevci so navajeni, da jih orkester in dirigent spremljata v interpretaciji, v tem primeru pa so pevci morali slediti orkestru. Pa še to, na predstavah nismo imeli dirigenta, kar pomeni, da so morale biti vloge naštudirane mnogo bolj natančno kot v klasičnih izvedbah. Obstajajo sicer posamezni odlomki iz oper, ki so narejeni na ta način, da bi bila posneta kompletna spremljava opere, kot celota pa ne. V predstavi »naše« Tosce so nastopali Milena Morača v naslovni vlogi, Robert Vrčon kot Scarpia, Jure Kušar kot Cavaradossi, Matej Volk kot Spoletta, Franc Javornik kot Cerkovnik in Angelotti. Pozneje so se zasedbi pridružili še tenorist Aleksander Petrovski ter baritonisti Zdravko Perger, Barry Anderson in Marko Ferjančič. Kot povezovalec opere sem nastopil sam. S Tosco smo veliko in uspešno gostovali po Sloveniji in tudi na Češkem. Tam sem govoril povezovalno besedilo v češkem jeziku, ki ga še znam. Na to gostovanje nas je povabil imenitni češki režiser, ki je veliko gostoval pri nas v Ljubljani in Mariboru, František Preisler.
Ljubezen do opernega gledališča, ki se je zame začela med italijansko okupacijo na dijaškem stojišču, sem utrjeval vse življenje in jo še najbolj močno občutim v srečnem zakonu z Mileno, ki jo občudujem in spoštujem kot veliko umetnico. O najinem srečnem zakonu, ki sva ga tudi cerkveno potrdila, in o najini Hani ne morem razmišljati kot o nečem, kar je bilo. Najino življenje bo, upam, še naprej pisalo zgodbe, ki jih bom prepustil Hani, saj jih bo najbolj znala uporabiti, ko bo zanje prišel čas.
Tudi vam, ki spremljate naša umetniška prizadevanja po kolumnah v časopisu, lepa hvala za zvestobo in naklonjenost. Milena, ki je še vedno v veliki umetniški kondiciji, bo v naslednji sezoni slavila visoko obletnico svoje bogate kariere v ljubljanski Operi. Komaj čakam na to in upam, da bom zdrav in da bom lahko tam.
