Moj prijatelj Marjan Šarec

Nikjer namreč ne pišem, da sem morda torej tudi jaz Šarčeva prijateljica. Novi premier čisto lahko sploh ne ve zame, ampak tega ne pišem zato, da bi me morda le, vsaj posredno, spoznal. Treba je biti precizen. Šarec je moj prijatelj zato, ker sem v srcu (da, imam ga, nisem brez njega, kot kdaj kdo pomisli, čeprav je res tudi, da je moje srce zdaj že nekoliko opraskano, obtolčeno in podobno, ker je šlo čezenj v vseh teh letih že veliko težkega topništva) kar vesela, da je moj novi premier. Tako kot velikanska večina Slovencev sem ga do tik pred zdajci poznala izključno po njegovih dostikrat prav sarkastičnih nastopih na TV. Serpentinšek. Priznam, vzbujali so mi mešana čustva: nisi mogel reči, da ni duhovit, včasih celo za kanček čez rob, ampak v podtekstu se je čezme vlekel meglen občutek, da je to zelo močan, zelo odločen in morda kdaj tudi neusmiljen človek. Potem se je začela vsa ta zelo nenavadna štorija z njegovo kandidaturo in rekami komentarjev, večinoma, ker smo Slovenci, negativnih in dvomečih. In zajebantskih, se tudi razume. Poslušala sem torej, napenjala sem ušesa kot zajec. Čakala sem in čakala, da bo končno le rekel kakšno konkretno, da bo imel prve intervjuje in izjave v živo in podobno. Dolgo sem čakala. Marjan Šarec se je izkazal za dosti nezgovornega, tako rekoč molčečega in hudo zadržanega človeka. To dejstvo je sicer namigovalo, da bedak že ni. Bedaki začno govoriti prekmalu in preveč. In ko so prišli prvi intervjuji, tudi še nisem natanko vedela, pri čem sem pri njem v resnici, ni bilo še dovolj za kakšno resnejšo sodbo. Priti so morala dejanja. Akcije, odločitve. Ko je končno sestavil koalicijo, kjer je bil veliki luzer mladi, neznosno ambiciozni novi šef Nove Slovenije, ki še ni kos nalogi, ki jo želi igrati, sem končno ugotovila: heh, morda pa ne boš imela novega premierja, ki bo čisto mimo. Ki bo še ena motnja v sistemu, še ena izgubljena iluzija. Tole zadnje je treba seveda vreči ven, ker si o Šarcu, vse dokler ni bila vlada sestavljena, ni delal iluzij nihče živ, kar jih poznam. Čisto vsi so do konca vsaj dvomili, če že ne skomigali z glavo in globoko zdihovali. Slovenci ne zdihujejo le, kadar jim pride, ampak nad vsem in vsakim, ki si upa kaj domišljati.

In tako še danes, ko je vlada vkup in sploh ni videti vselej čisto mimo, čeprav je v njej žalostno malo čisto novih obrazov; kar seveda ni nujno dobro; mlad neznan obraz je na tem mestu popolna loterija. Jaz pa sem čisto zadovoljna in neskončno me zanima, kaj se bo iz vsega tega izcimilo. Že vnaprej vem le eno, dolgčas ne bo. Najpogumnejši od vseh je seveda Šarec sam. Upal si je ugrizniti v državo, kajti kar počne sam in z njim vsi njegovi iz vlade, je prav to: ugriz v državo. Sam je sicer najprej ugriznil v občino, in to je bil uspešen uvodni ugriz, ampak Kamnik pač ni Slovenija in dobri zobje niso čisto subjektivna zasluga.

Najbolj sem mu zamerila Ireno Majcen. Nekdanjo okoljsko ministrico. Bila je, vsaj zame, najhujša katastrofa prejšnje vlade od vseh. Hude slutnje so me začele obhajati že ob prvih poplavah v njenem mandatu, ko se je izkazalo, da bi jih bilo prav lahko zaobiti ali vsaj močno zmanjšati, če bi ministrica že spočetka zavihala rokave in ukazala očistiti navlake vsaj najbolj problematične struge vodotokov, ki so se kar naprej mašili in razlivali sicer neproblematične vode. In to je bil le majcen uvod v vse tisto, česar pozneje ni storila, kar je naredila narobe, ignorirala in tako naprej. Oglejte si njeno najbolj fotogenično dediščino: orjaške, do neba segajoče kupe smeti, iz katerih nas kmalu sploh ne bo videti. Katastrofa od ministrice, so pravili. Čakala sem, da jo bodo prej ali slej zamenjali, ker je bilo to nujno. Ampak nič. Cerar ni trznil vse do konca mandata. Skoraj onesvestila sem se torej, ko jo zdaj ugledam kot kandidatko za ministrico za kmetijstvo v novi vladi. Halo! Se kdo iz nas hudobno norčuje ali kaj? Ne, ni je predlagal Šarec iz svoje kvote, ampak ga to nič ne opravičuje. In ne opravičuje ga tudi, da je pozneje le izpuhtela z ministrskega seznama, dovolj je že to, da je nanj sploh zlezla. Me pa potihoma skrbi tudi nova ministrica za kmetijstvo, čeprav je huda znanstvenica in doma najbrž vestno ločuje odpadke. Šarec bi moral najbrž zelo budno bdeti nad njenim delom.

Sicer pa je bilo nekaj malega ministrskih potez tudi všečnih, čeprav nepričakovanih. Najbolj vesela sem seveda, in sploh ne edina, zdaj je okoli tega že veliko šundra, kandidata za novega ministra za zdravstvo, strašnega bivšega šefa zdravstvene blagajne, Sama Fakina, ki ima slovensko zdravstvo res v malem prstu. Čisto lahko, da ga bo tudi on sral. Čisto lahko bo tudi on bridko razočaral. A hkrati je zagotovo tudi krepka možnost, da bo vseeno vsaj kaj malega začel premikati na bolje, kaj dosti drugega pač ne more v kratkem času pogojnih štirih let narediti. Je pa borec, dosti si upa in se mu jeb... avtoritete, od koder pač so. In to je skrajno pomembno. Da vidimo. Vse sorte je mogoče.

In še nekaj je treba pri njem nujno pripomniti. Slovensko zdravstvo je tako strahotno zafurano, da bo trajal remont kar dolgo. Že novi rod slovenskih zdravnikov, ki jih za uvod nujno potrebujemo, ne odraste prej kot v desetih letih, in še to le najbolj pridni in talentirani. Ne torej v štirih letih pričakovati kakršnega koli čudeža; velik uspeh bo že, če se bodo kakšni pomembni trendi končno obrnili navzgor.

Potemtakem bodo še  heci. Šele začenjajo se. In ker štartamo spet tako rekoč z nule, bi se lahko našli kakšni čudaški šaljivci, ki bi skupaj z mano rekli: To pot pa bo morda le šlo nekoliko bolje? Saj si lahko pozneje naglo premislijo. A tudi če posejemo po naši njivi nekaj prepotrebnega optimizma, ostane dejstvo, da Šarcu in njegovim v sendviču med Levico in Janšo ne bo posebno udobno. Daleč od tega.